Jože Plečnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 77.38.41.20 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Baltasargm Oznaka: vrnitev |
pravopis |
||
Vrstica 9:
== Življenjepis ==
[[Slika:Jože Plečnik in njegov pes Sivko, ok. 1933.jpg|thumb|left|250px|Plečnik s psom leta 1933]]
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.
=== Študijska leta ===
Vrstica 26:
Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, ki so še danes ohranjeni. V Pragi je tudi postavil cerkev sv. Srca Jezusovega.
Že dolga leta je nameraval olepševati Ljubljanske ulice. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: "''Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir''"<ref>{{Navedi knjigo|title=Plečnik, kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec Vinko Lenarčič : dopolnjena izdaja ob 50-letnici smrti Vinka Lenarčiča ter ob 60-letnici smrti Jožeta Plečnika in 10-letnici začetka postopka za njegovo beatifikacijo|last=Lenarčič|first=Vinko|publisher=Ješovec pri Kozjem: samozal. S. Lenarčič|year=2016|isbn=978-961-283-675-7|location=Begunje|page=43|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/285322496}}</ref> Ob njegovi vrnitvi je takoj s svojimi Ljubljanskimi študenti začel ukvarjati z urbanizmom mesta. Najprej se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, ki je z
Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.
Vrstica 34:
[[Slika:Wildpretmarkt 2-4 Ansicht 2.jpg|thumb|right|250px|Zacherlova hiša na [[Dunaj]]u]]
[[Slika:Kostel Nejsvětějšího srdce Páně.JPG|thumb|right|250px|Cerkev Srca Jezusovega v [[Praga|Pragi]]]]
Plečnik je naredil javne in zasebne stavbe na Dunaju ([[cerkev Sv. Duha, Dunaj|cerkev Sv. Duha]], [[Zacherlova hiša]], Vila Langer, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v [[Praga|Pragi]], kjer je po koncu prve svetovne vojne
Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca delno uredili nekdanje [[Akademski kolegij, Ljubljana|Baragovo semenišče]] (Akademski kolegij, Festivalna dvorana); polovica načrtovanega valja ni bila nikoli postavljena. Ostali sta maketi Mesarskega mostu in Parlamenta v Tivoliju. V [[Zagreb|Zagrebu]] so odstopili od načrta za Lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu [[Maksimir]]ja. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V [[Beograd]]u so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev [[Sveti Anton Padovanski|Svetega Antona Padovanskega]]. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem [[Singidunum|Singidunumu]]. Kip sv. Antona za to cerkev je v bronu oblikoval znameniti kipar [[Ivan Meštrović]].
Vrstica 40:
== Pedagog ==
Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti]] v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj [[Fakulteta za farmacijo]]), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni [[baldahin]], ki ga je skupaj z učenci načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal uveljavljene učne metode svojega dunajskega profesorja [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]]. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Način je bil podoben tako učnemu procesu v Wagnerjevi šoli kot starejšim arhitekturnim in celo obrtnim delavnicam. Sistem delavnic – seminarjev se je na ljubljanski šoli v veliki meri ohranil vse do konca 20. stoletja. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do G. [[Gottfried Semper|Semperja]], je danes [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo]] v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni [[Edvard Ravnikar]], ki je bil po vojni nastavljen za novega predstojnika arhitekturnega seminarja/oddelka in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Plečnik je zaradi starosti (73 let), manj samozavestnih
== Plečnik in sodobna Slovenija ==
Vrstica 49:
Ob 50–letnici arhitektove smrti je Slovenija leto 2007 razglasila za Plečnikovo leto.<ref>{{navedi novice| url=http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/vstopili-smo-v-plecnikovo-leto/148891 |title=Vstopili smo v Plečnikovo leto |date=1.1.2007 |work=[[MMC RTV-SLO]] |accessdate=14.4.2016}}</ref> V istem letu je [[Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji]] sprožila postopek za arhitektovo [[beatifikacija|beatifikacijo]], kar je sprožilo precej vročih polemik.
Povečano zanimanje za Plečnika se je v svetu pojavilo v obdobju [[postmodernizem|postmodernizma]] v arhitekturi, ko je ponovno postala priljubljena raba historičnih arhitekturnih elementov. Ker je Plečnik rad uporabljal klasične elemente in jih med seboj poljubno mešal, obenem pa je to počel v času, ko so bili klasični arhitekturni stili že davno preživeti, predstavlja v svetovni arhitekturi zanimivo posebnost.
Že v osemdesetih letih, v večji meri pa po vključitvi v EU in seriji razstav v Evropi (Pariz: 1986, Praga (Arhitektura za novo demokracijo): 1996) in izven nje so Plečnikove stavbe postale priljubljene turistične znamenitosti. V Ljubljani mestna občina poleti celo plačuje v Plečnika preoblečenega igralca, da se v turistični sezoni sprehaja po mestnih ulicah. Ljubljana ima številne Plečniku posvečene javne spomenike. Noben drug ustvarjalec ali pomemben Slovenec nima toliko spomenikov. Poprsja ali reliefi različnih umetnikov so postavljeni: [[Kranjski deželni dvorec|vrt pred sedežem univerze na Kongresnem trgu]], [[Križanke|Križanke ob velikem dvorišču]], [[Gimnazija Jožeta Plečnika|Gimnazija Jožeta Plečnika (v glavni veži)]], [[Cerkev sv. Janeza Krstnika, Ljubljana|Trnovska cerkev (na vhodnem pročelju)]], [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo (v vhodni veži)]], NUK (v kleti); in ob Eipprovi ulici ("raćunalo"). Manj posrečen portretni relief J. Plečnika je v Slovenskem etnografskem muzeju. Narodna galerija hrani Savinškov model za Plečnikov spomenik. S stebrom (avtor Edvard Ravnikar) je označen prostor Plečnikove rojstne hiše v Gradišču. Odnos med Plečnikom in Ljubljano pogosto nekoliko površno primerjajo s tistim med [[Antoni Gaudí|Antonijem Gaudíjem]] in [[Barcelona|Barcelono]]. Dosje »Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Ljubljani in Pragi« je od 2015 na poskusnem seznamu za uvrstitev med [[Unescova svetovna dediščina|Unescovo svetovno kulturno dediščino]].<ref>{{navedi splet| url=http://whc.unesco.org/en/tentativelists/5968/ |title=The timeless, humanistic architecture of Jože Plečnik in Ljubljana and Prague |publisher=[[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo]] |accessdate=14.4.2016}}</ref><ref>{{navedi novice| url=http://www.delo.si/kultura/razno/plecnikova-dolga-pot-do-unesca.html |title= Plečnikova dolga pot do Unesca |date=4.3.2015 |last=Megla |first=Maja |work=[[Delo (časopis)|Delo]] |accessdate=14.4.2016}}</ref> Delno spremenjen dosje je bil ponovno uvrščen na poskusno listo leta 2017.
|