Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

odstranjeni 4 zlogi ,  pred 4 meseci
pravopis
m (vrnitev sprememb uporabnika 77.38.41.20 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Baltasargm)
Oznaka: Vrnitev
(pravopis)
== Življenjepis ==
[[Slika:Jože Plečnik in njegov pes Sivko, ok. 1933.jpg|thumb|left|250px|Plečnik s psom leta 1933]]
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.
 
=== Študijska leta ===
Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, ki so še danes ohranjeni. V Pragi je tudi postavil cerkev sv. Srca Jezusovega.
 
Že dolga leta je nameraval olepševati Ljubljanske ulice. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: "''Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir''"<ref>{{Navedi knjigo|title=Plečnik, kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec Vinko Lenarčič : dopolnjena izdaja ob 50-letnici smrti Vinka Lenarčiča ter ob 60-letnici smrti Jožeta Plečnika in 10-letnici začetka postopka za njegovo beatifikacijo|last=Lenarčič|first=Vinko|publisher=Ješovec pri Kozjem: samozal. S. Lenarčič|year=2016|isbn=978-961-283-675-7|location=Begunje|page=43|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/285322496}}</ref> Ob njegovi vrnitvi je takoj s svojimi Ljubljanskimi študenti začel ukvarjati z urbanizmom mesta. Najprej se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, ki je z domišlijodomišljijo našel cenejše rešitve za tlakovanje trgov in ulic, ali uporabo odpadnega kamna pri drugih projektih.
 
Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.
[[Slika:Wildpretmarkt 2-4 Ansicht 2.jpg|thumb|right|250px|Zacherlova hiša na [[Dunaj]]u]]
[[Slika:Kostel Nejsvětějšího srdce Páně.JPG|thumb|right|250px|Cerkev Srca Jezusovega v [[Praga|Pragi]]]]
Plečnik je naredil javne in zasebne stavbe na Dunaju ([[cerkev Sv. Duha, Dunaj|cerkev Sv. Duha]], [[Zacherlova hiša]], Vila Langer, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v [[Praga|Pragi]], kjer je po koncu prve svetovne vojne delal za predsednika T. [[Tomáš Garrigue Masaryk|G. Masaryka]] ([[Hradčani]], predsedniška rezidenca, dvorišča in vrtovi); in za druge naročnike: Cerkev Presvetega Srca Jezusovega. Sodeloval je pri urejanju dvorca Lány. V Ljubljani se je po letu 1921 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: ([[Tromostovje]], [[Osrednja tržnica Ljubljana|arkade z mestno tržnico in ribarnico]], [[Zapornica na Ljubljanici|zapornica na Ljubljanici]], [[Narodna in univerzitetna knjižnica|stavba NUK]], osrednje sprehajališče v [[Tivoli]]ju, [[Čevljarski most, Ljubljana|Čevljarski most]], [[Centralno pokopališče Žale, Ljubljana|mestno pokopališče Žale]], celostna prenova številnih ambientov v mestu ter na Ljubljanskem gradu – [[Šance]]) in drugod po Sloveniji. Zidal je nove cerkve, predeloval obstoječe in jih na novo opremljal. Veliko je delal na ozemlju kraljevine Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo [[Ljubljana|Ljubljane]], z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena [[Narodna in univerzitetna knjižnica]]. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, zlasti avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah [[Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina|v Bogojini]] in [[Cerkev sv. Mihaela na Barju|na Barju]]. Ponekod je zaradi pomanjkanja denarja uporabil cenejše materiale, pa iz njih prav tako oblikoval mojstrovine. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni v svojem času (npr. [[Katedrala svobode|stavba slovenskega parlamenta, novi Magistrat]] v Ljubljani) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je umetnik in upokojeni profesor ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne po Sloveniji: partizanom, talcem, internirancem (Črna na Koroškem, Dolenja vas v Selški dolini, Litija, Ljubljana). Posebej je načrtoval paviljon za maršala Tita na Brionih. Njegovo zadnje veliko delo je obsežna prenova nekdanjega samostana [[Križanke]] v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.
 
Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca delno uredili nekdanje [[Akademski kolegij, Ljubljana|Baragovo semenišče]] (Akademski kolegij, Festivalna dvorana); polovica načrtovanega valja ni bila nikoli postavljena. Ostali sta maketi Mesarskega mostu in Parlamenta v Tivoliju. V [[Zagreb|Zagrebu]] so odstopili od načrta za Lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu [[Maksimir]]ja. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V [[Beograd]]u so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev [[Sveti Anton Padovanski|Svetega Antona Padovanskega]]. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem [[Singidunum|Singidunumu]]. Kip sv. Antona za to cerkev je v bronu oblikoval znameniti kipar [[Ivan Meštrović]].
== Pedagog ==
 
Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti]] v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj [[Fakulteta za farmacijo]]), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni [[baldahin]], ki ga je skupaj z učenci načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal uveljavljene učne metode svojega dunajskega profesorja [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]]. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Način je bil podoben tako učnemu procesu v Wagnerjevi šoli kot starejšim arhitekturnim in celo obrtnim delavnicam. Sistem delavnic – seminarjev se je na ljubljanski šoli v veliki meri ohranil vse do konca 20. stoletja. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do G. [[Gottfried Semper|Semperja]], je danes [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo]] v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni [[Edvard Ravnikar]], ki je bil po vojni nastavljen za novega predstojnika arhitekturnega seminarja/oddelka in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Plečnik je zaradi starosti (73 let), manj samozavestnih asistentov in nekoliko zaradi svojega katolicizma ostal na obrobju. Številni učenci, sledilci in naročniki pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri učenci so ostali vpeti v kalupe Plečnikovih oblik, drugi, večinoma učenke, so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine ([[Nataša Šumi]], [[Špelka Valentinčič]], [[Staša Blažič]], [[Majda Neřima]], [[Gizela Šuklje]]; [[Vlasto Kopač]]).
 
== Plečnik in sodobna Slovenija ==
Ob 50–letnici arhitektove smrti je Slovenija leto 2007 razglasila za Plečnikovo leto.<ref>{{navedi novice| url=http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/vstopili-smo-v-plecnikovo-leto/148891 |title=Vstopili smo v Plečnikovo leto |date=1.1.2007 |work=[[MMC RTV-SLO]] |accessdate=14.4.2016}}</ref> V istem letu je [[Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji]] sprožila postopek za arhitektovo [[beatifikacija|beatifikacijo]], kar je sprožilo precej vročih polemik.
 
Povečano zanimanje za Plečnika se je v svetu pojavilo v obdobju [[postmodernizem|postmodernizma]] v arhitekturi, ko je ponovno postala priljubljena raba historičnih arhitekturnih elementov. Ker je Plečnik rad uporabljal klasične elemente in jih med seboj poljubno mešal, obenem pa je to počel v času, ko so bili klasični arhitekturni stili že davno preživeti, predstavlja v svetovni arhitekturi zanimivo posebnost.
 
Že v osemdesetih letih, v večji meri pa po vključitvi v EU in seriji razstav v Evropi (Pariz: 1986, Praga (Arhitektura za novo demokracijo): 1996) in izven nje so Plečnikove stavbe postale priljubljene turistične znamenitosti. V Ljubljani mestna občina poleti celo plačuje v Plečnika preoblečenega igralca, da se v turistični sezoni sprehaja po mestnih ulicah. Ljubljana ima številne Plečniku posvečene javne spomenike. Noben drug ustvarjalec ali pomemben Slovenec nima toliko spomenikov. Poprsja ali reliefi različnih umetnikov so postavljeni: [[Kranjski deželni dvorec|vrt pred sedežem univerze na Kongresnem trgu]], [[Križanke|Križanke ob velikem dvorišču]], [[Gimnazija Jožeta Plečnika|Gimnazija Jožeta Plečnika (v glavni veži)]], [[Cerkev sv. Janeza Krstnika, Ljubljana|Trnovska cerkev (na vhodnem pročelju)]], [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo (v vhodni veži)]], NUK (v kleti); in ob Eipprovi ulici ("raćunalo"). Manj posrečen portretni relief J. Plečnika je v Slovenskem etnografskem muzeju. Narodna galerija hrani Savinškov model za Plečnikov spomenik. S stebrom (avtor Edvard Ravnikar) je označen prostor Plečnikove rojstne hiše v Gradišču. Odnos med Plečnikom in Ljubljano pogosto nekoliko površno primerjajo s tistim med [[Antoni Gaudí|Antonijem Gaudíjem]] in [[Barcelona|Barcelono]]. Dosje »Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Ljubljani in Pragi« je od 2015 na poskusnem seznamu za uvrstitev med [[Unescova svetovna dediščina|Unescovo svetovno kulturno dediščino]].<ref>{{navedi splet| url=http://whc.unesco.org/en/tentativelists/5968/ |title=The timeless, humanistic architecture of Jože Plečnik in Ljubljana and Prague |publisher=[[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo]] |accessdate=14.4.2016}}</ref><ref>{{navedi novice| url=http://www.delo.si/kultura/razno/plecnikova-dolga-pot-do-unesca.html |title= Plečnikova dolga pot do Unesca |date=4.3.2015 |last=Megla |first=Maja |work=[[Delo (časopis)|Delo]] |accessdate=14.4.2016}}</ref> Delno spremenjen dosje je bil ponovno uvrščen na poskusno listo leta 2017.
254.179

urejanj