Na tej in na oni strani oceana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Hladnikm (pogovor | prispevki)
slog
Vrstica 16:
}}
 
'''''Na tej in na oni strani oceana''''' (1981) je knjiga [[spomini|spominov]] [[Franc Kurinčič|Franca Kurinčiča]].
V njej predstavi življenje primorskih Slovencev na začetku stoletja, življenje izseljencev in razmere v domovini po letu 1948, kakor jih je presojal kot povratnik.
 
==Vsebina==
===Dom in šola===
Knjiga se začne z opisovanjem avtorjevega rodnega kraja [[Idrsko]], domačij, hiše, družine in šole med vojnama. Avtor navede vse družinske člane z letnicami rojstev in smrti, poleg tega pa navaja še s kom se je kdo poročil in zakaj. Spomni se pogrebnega sprevoda skozi vas, ko je umrl pesnik [[Simon Gregorčič|Gregorčič]]; svojega ministriranja pri Sv. Tomažu in birme. Doma jih je v eni sobi spalo osem, štirje otroci na eni postelji. Z enajstimi leti je z očetom odšel v Italijo prodajat drva, obiskal kino v mestu in čez mejo pretihotapil blago. Doživel je prvo šolsko simpatijo. Gojil je zajce, hrčke in želel udomačiti kosa, ki pa mu je kasneje umrl.
 
===Vojna in begunstvo===
Vrstica 30:
 
===Spomini na Argentino===
Franc se je v [[Argentina|Argentino]] izselil z dekletom Lucko, zraven pa sta šli še njena sestra Lojzka in dekle iz njihovih krajev. Pridobili so vsa potrebna dovoljenja, Franc je bratu Ivanu predal vse potrebno znanje in informacije glede organizacije TIGR. Do [[Gorica|Gorice]] so potovali vsak posebej, tam pa skupaj šli z vlakom do [[Benetke|Benetk]] in [[Genova|Genove]], kjer so se vkrcali na parnik Duilio. Ob prihodu v Argentino so stanovali pri prijateljih, saj denarja za lastno stanovanje niso imeli. Dekleta so dokaj hitro našla zaposlitve kot varuške in gospodinje pri premožnih družinah, moški pa so s tem imeli več težav. Z njimi se je spopadal tudi Franc, saj sprva zaposlitve sploh ni našel, najustreznejšo je iskal kar nekaj mesecev. Z ženo sta se zaposlila v podjetju, ki je prodajalo vino, in dodelili so jima manjšo trgovino. Zaradi Francove varčnosti in poštenosti je trgovina uspešno delovala. Poleg upravljanja trgovine, je Franc bil vodja v društvih za slovenske izseljence, zaradi česar je imel dobro odnose s pomembnimi osebami. Ko je prišla vest o domači svobodi, so se z ženo in hčerko odločili za vrnitev v domovino, kamor so se vračali na ladji Partizanki. Franc je koordiniral delo na ladji, angažiral je potnike, da so prostovoljno pomagali maloštevilni posadki. Ko so pripluli v [[Reka, Hrvaška|Reko]], so se z vlakom odpeljali do [[Ljubljana|Ljubljane]], nato pa do [[Most na Soči|Mosta na Soči]]. Celo pot so se mu prikazovali lepi in slabi spomini na čas pred selitvijo. Doma so bili njega in družine vsi neizmerno veseli.
 
===Po vrnitvi===
Po vrnitvi so nekaj časa še živeli v Idrskem, kasneje pa se preselili v Ljubljano, saj je le tam hčerka Zora lahko nadaljevala svoje šolanje. V Ljubljani je spet imel nekaj težav z zaposlitvijo, vendar jo je našel v podjetju Prehrana, kjer so ga zaradi dolgoletnih izkušenj z veseljem sprejeli. Ko se je naveličal neprestanega premeščanja znotraj podjetja, se je odločil za pokoj. Zaradi nizke pokojnine, pa se je začasno zaposlil v novo nastalem hotelu Ilirija, kjer je delal nočne ure kot receptor, vendar se je zaradi napornih gostov dela naveličal in se dokončno upokojil. Poskusil je ponovno osnovati slovenska društva, vendar mu ni uspelo. Čez nekaj let sta njegova starša imela zlato obletnico poroke, po dveh letih pa oba srečno in mirno umrla. Franc je kasneje še veliko prepotovalpotoval, z ženo sta obiskala [[Milano]], prehodil je še marsikateri hrib in bil na sploh zadovoljen s svojim življenjem.
 
==Kritike==