Nagec: Razlika med redakcijama

Aleš je prispel v [[Izrael]]ski [[kibuc]] Roš ha-emek, da bi popestril svoje spolno življenje. V Izraelu spozna Miriam. Junak zelo hvali njihovoizraelsko kulturo, meni tudi,ki da imajo tukajima višji standard medosebnih odnosov. Spozna profesorja, kiProfesor ga pošlje k Mohamedu. Miriam razmišlja o glavnem junaku. Prvič tudi ona izrazi željo po poroki, saj ni hotela spet čakati na drugega moškega. Zavedala pa sez jeAlešem, da je ponosen Slovenec in da ne obstajakljub velikamajhni verjetnostverjetnosti, da sebi boto poročil.tega Mohamed razmišlja o jugoslovanskem obiskuprišlo. Sprašuje se, zakaj prihaja in kdo ga je poslal.

Aleš se z ladjo vrača nazaj v Jugoslavijo - Slovenijodomov. Pripoveduje zgodbice svojega prijatelja Žida, ki je imel nanj močan vpliv. SpominjaPrijateljici se Miriram,Miriam napiše ji pesem. Spomni se svoje preteklosti, pove nekaj o svoji usodi kot sin funkcionarja. Napiše esej z naslovom: Kaj sem se naučil kot sin funkcionarjev., Spominjav katerem se trenutkovspominja s svojimsvojega očetomočeta in dedomdeda. KoDoma prispeočetu vporoča Slovenijo,o gasvojem sprejmebivanju njegovin oče. Na poti v Ljubljano mu na kratko opiše svoje bivanje ino situacijosituaciji v Izraelu.

PrvaDoma stvar, ki jo Aleš naredi v Sloveniji je, danajprej obišče svojega konja. Napiše poročilo za dr. Boha. Redno odhaja v jahalni klub. Začne pisati članke o Izraelu za ''Delo'', načrtuje tudi knjigo. V Ljubljani se sreča tudi s starim priateljemprijateljem in bivšo punco. Za kratek čas obudita romanco. Kasneje, spi šepa tudi z nekajdrugimi ženskami. Spoznamo Aleševo vizijo Slovenije. Odloči se, da napiše knjigo o Izraelu. Veliko potuje - London, Haag, MunchenMünchen, Pariz ... V Parizu spozna, da je čas, da se poroči. Na zgodovinskem oddelku filozofske fakultete spozna Primorko Vesno, ski kateroz imatanjim razmerjezanosi. IščeNeuspešno išče službo, a je zaradi svojega nezanimanja ne najde. Vesna zanosi, kar pa Alešu ne sporoči takoj.

AlešAleša obsede razmišljaideja, kakoda bi bilo nag tečitekel po Ljubljani, kako bi se odzvali ljudje. SebeV spravi v trans in res nagtransu preteče trg in eno od ljubljanskih ulic. To izve psihiaterPsihiater Mukotić iz Zagreba in ga povabi na razgovor. Aleš mu pove, zakaj je tekel nag, sprašuje ga še o drugih stvareh. Predlaga mu selitev v tujino, vendar Aleš tega ne sprejme, poslovita se in odpravi se nazaj v Ljubljano. Sporoči Vesni, kajpove jeza naredil,svoje ta pa mu sporoči, naj pride v Viridijan. V baru naročita rebulodejanje in seda pogovarjata. Pove ji, da se želi ukvarjati samo s pisanjem in slikanjem. Ko Vesna Alešu pove, da je noseča., Prenočitase vzmenita eniza odskupno sob vaške gostilneživljenje. Dogovorita se, kako in kje bosta živela.

{{navedek|Vilfanov Nagec je v posameznih mestih pronicljiv esej, čeprav avtor vseh nakazanih misli ne razvije in poglobi, se pravi, da ostaja bolj na ravni posameznih fragmentov. V reportaži je objekt podrejen opazovalčevemu skustvu; v svoji avtonomni pojavnosti avtorja ne zanima. V tipologiji problematike funkcionarjevega sina hote presega zgolj individualno usodo, se pravi lastno; išče oporo v posplošitvi in s tem odpira različne možnosti, s katerimi bi sicer lahko presegel trenutno spoznani položaj. Zdi se, da ga je presegel, kot smo že uvodoma zapisali, prav s to knjigo, kolikor pač gre za identiteto avtorja romana in osrednjega lika.}}

(Zlobec, 1982)}}

{{navedek|Knjižni prvenec Jerneja Vilfana z naslovom Nagec postavlja bralca in kritiškega zapisovalca pred dva sklopa zanimiv vprašanj. Prva mu predstavlja tematsko-idejna sredica Vilfanove proze, zasnova junaka in junakova preokupacija. /.../ drug sklop vprašanj - vprašanja o zvrstnosti Vilfanove proze. /.../}}

(Bajt, 1986)}}

{{navedek|Knjiga Nagec je razgaljenje do nagega. Tako je naslov, kot bandro besedila, dvakrat izpolnjen: simbolično in fabulativno. Naš junak je namreč skrajno senzibilna osebnost, njegova prvoosebna pripoved ima poleg čisto fabulativne funkcije tudi funkcijo samospraševanja in samoosveščanja.}}

(Zorn, 1988)}}

{{navedek|Razloček med junakom (junaki) Aleševega kova in kasnejšimi ludisti je v vrednotenju vrednot, in ta je bistven. Aleš je do uveljavljenih revolucionarnih in humanističnih vrednot pozitivno razpoložen. Vanje veruje in če je iztirjen in zrevoltiran, je tak zato, ker (še zmeraj) verjame v možnost in nujnost njihove čistosti in resničnosti. Njegov neskaljen zgled je revolucionarna pot njegovega očeta. Hoče ga posnemati. Še več — hoče ga nadaljevati izvirno in osebnostno, s preseganjem. Hrepeni po revolucionarni »produkciji«, toda brez tega, da bi se mu uprl (in kako in zakaj naj bi se mu uprl, če pa oba verjameta v iste vrednote?), te »produkcije« ni. Preostane mu samo še »reprodukcija« — neizvirno in neosebnostno ponavljanje.}}

(Snoj, 1981)}}