Križanke: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
G-Cup (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 46:
'''Križanke''' je skupno ime za kompleks nekdanjega samostana [[nemški viteški red|nemškega viteškega reda]] (»križnikov«, po katerih so dobile ime) v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Ležijo ob [[Trg francoske revolucije, Ljubljana|Trgu francoske revolucije]], med [[Emonska cesta, Ljubljana|Emonsko cesto]], [[Zoisova cesta, Ljubljana|Zoisovo cesto in Gosposko ulico]]. Leta 1986 so bile razglašene za [[kulturni spomenik lokalnega pomena]], leta 2016 pa za [[kulturni spomenik državnega pomena]].<ref>{{navedi splet |url=http://www.rtvslo.si/kultura/novice/krizanke-z-nazivom-kulturni-spomenik-drzavnega-pomena/401729 |title=Križanke z nazivom kulturni spomenik državnega pomena |accessdate= 1. septembra 2016|date=1. september 2016 |work=[[MMC RTV-SLO]] }}</ref>
 
V Križankah od leta 1952 domuje Javni zavod [[Festival Ljubljana]], v centralnem delu nekdanjega križevniškega samostana pa je že prej bila nameščena [[Srednja šola za oblikovanje in fotografijo]]. Zunanji prostori služijo kot prostori za različne kulturne prireditve; ob velikem dvorišču je gostinski lokal Plečnikov hram. Ima ohranjeno notranjo opremo, narejeno po Plečnikovih zamislih.
 
== Zgodovina ==
[[Slika:Križanke in 19th century.jpg|thumb|right|250px|Križanke v 19. stoletju]]
[[Slika:Med petjem Rdeče kantate v Križankah ob praznovanju dvajsete obletnice vstaje slovenskega naroda 1961.jpg|thumb|right|250px|Med petjem Rdeče kantate v Križankah ob praznovanju dvajsete obletnice vstaje slovenskega naroda leta 1961]]
Ves jugozahodni del obzidja Ljubljane ob Novem trgu je obsegala posest nemškega viteškega reda ali Križnikov. Njihova zemljišča so obsegala del mesta od Ljubljanice in Malega grabna do Gradišča. Bili so samostojno gospodstvogospostvo. Skrbeli so za bolnike in občasno poučevali mladino v svoji šoli. Njihova redovna hiša in cerkev se omenjajo že sredi 13. stoletja. Gradnja samostana nemškega viteškega reda se je domnevno začela leta 1228 na prostoru, kjer so prej imeli domovanje templjarji. [[Potres na Idrijskem 1511|Potres leta 1511]] je močno poškodoval tudi stara samostanska poslopja,. kiObnovili so jih delnopo obnovilipotresu in delno med letoma 1567 in 1579. Ob samostanu je prvotno stala gotska cerkev, katere klesane spolije so shranjene v lapidariju Križank in v Mestnem muzeju. Iz leta 1260 je ohranjen relief Madone z otrokom, ki je krasil timpanon. Imenovan je bil Krakovska Madona po kapelici, kjer je stal, Krakovskapo Madonapostavitvi nove cerkve. Shranjen je v Narodni galeriji. Prvotna cerkev je bila nadomeščena z novo v [[Barok|baročnem]] slogu med letoma 1714 in 1715. OblikovalZasnoval jo je beneški [[arhitekt]] [[Domenica Rossi]] v obliki centralnega prostora v obliki grškega križa, dopolnjeval pa Domenico Martinelli. Imela je stranska oltarja in najmanj dve kapeli. Bila je med zgodnimimizgodnjimi beneškimi baročnimi centralnimi prostori v Sloveniji. Ima ohranjeno izjemno opremo z oltarji, naslikanimi in rezljanimi na Dunaju (glavni oltar Hans Canon, stranska Schoonjans in Altomonte). Notranjost prekriva kupolast zaključek. Zunanjost učinkuje monumentalno s pilastrsko členitvijo in trikotno atiko. Pri gradnji je sodeloval slovenski gradbeni mojster [[Gregor Maček]], ki je morda sodeloval tudi pri zidavi današnjega [[Mestni muzej Ljubljana|Mestnega muzeja Ljubljana]]. Model za Križevniško cerkev, delo arhitekta Domenica Martinellija je shranjen v muzeju. Viteška dvorana je bila preurejena v 18. stoletju. Na vogalu proti Gosposki ulici je vzidano Marijin tondo kot spomin na prvi Marijanski kongres leta 1924.
 
== Rekonstrukcija ==
Križanke so služile kot samostan vse do leta 1949, ko je bil kompleks v celoti podržavljen. Leta 1952 so predstavniki mesta Ljubljana povabili arhitekta [[Jože Plečnik|Jožeta Plečnika]], da preoblikuje takrat že precej dotrajan samostan v šolo za Umetno obrt,. kasnejeKasneje so dodali še prizorišče za letni festival Ljubljana. To je bil zadnji velik Plečnikov prispevek mestu, pri projektu pa sta sodelovala in ga nadaljevala še njegova učenca [[Anton Bitenc]] in [[Viktor Molka]]. Pred samostanskimi trakti so spremenil dvorišče prizorišče za komorne prireditve, gledališče na prostem in festivalski prostor. Uredili so gostinski del. Odprtje prenovljenega poslopja je bilo 10. junija 1955.
 
Kompleks je Plečnik nadgradil s poudarkom [[Renesansa|renesančnih]] in baročnih elementov, kar je vidno na glavnem dvorišču, za katerega so značilni plitvi arkadni oboki in nov barvni [[sgraffito]] na fasadi ter arkadni balkoni z ložami. Dvorišče je tlakoval z dekorativnimi betonskimi ploščami. Ob starem vhodu je [[lapidarij]] z angrobnikinagrobniki in klesanimi elementi iz antičnega in srednjeveškega obdobja. Zanimiva je [[pergola]] ob samostanskem zidu, ki jo podpirajo stebri iz porušenega knežjega dvorca. Dve manjši dvorišči je oblikoval vsako drugače. Peklensko dvorišče s številnimi svetilkami in nadihom mediteranskega sloga je bilo namenjeno manjšim komornim izvedbam. Malo dvorišče naj bi bilo arheološki park. Veliko dvorišče je kasneje arhitekt Bitenc preoblikoval v preddverje avditorija, ki je tudi njegovo delo. Plečnik je preuredil še manjšo hišo ob dvorišču (sedaj prodajalna kart) in javne toalete na zunanji strani kompleksa. Pred zahodnim zidom so uredili otroško igrišče.
 
Zunaj obzidja je Plečnik vgradil tri poznobaročne portale iz ostankov podrtih ljubljanskih hiš. Na vogalu Zoisove in Emonske so postavili spomenik [[pesnik]]u [[Anton Aškerc|Antonu Aškercu]]. Bronasto poprsje je delo [[kipar]]ja [[Nikolaj Pirnat|Nikolaja Pirnata]].