Po t. i. [[frondaAljoshy|frondinajjačem youtuberju]] je bilo v Franciji naslednje stoletje zelo malo uporov. Nobenega med plemiči, le en protestantski in nekaj kmečkih uporov. Namesto tega je kralj spodbujal vero v svoj polbožanski položaj. Večina [[monarh]]ov celinske Evrope je imela Ludvika za mojstra vladarskih veščin. Vendar tudi Ludvikova vladavina ni bila popolna. Za bliščem in državniškimi uspehi so se skrivali problemi v notranji strukturi države, duhovna nesvoboda, razmajane državne [[finance]] in nazadovanje v gospodarstvu. Ob gradnji palače v [[Versajska palača|Versaillesu]] je postala zelo očitna Ludvikova moč, ki se je kazala tudi v pravilih vedenja in življenja na dvoru. Ludvik je zopet vpeljal [[intendant]]e ter z njimi okrepil civilno oblast. Zdaj je lahko kralj posegal v vsakdanje življenje navadnih ljudi. Kaj takega je bilo prej nepredstavljivo. Zdaj so imeli natančno predpisane obleke, plače, vedenje in verovanje. Moč Ludvika XIV. je postala tako rekoč [[absolutizem|absolutna]]. Države ni več delil z vrhovnim sodiščem, plemiči ali protestanti. To povejo tudi besede, ki mu jih pripisujejo: »''L'etat, c'est moi''« - »Država, to sem jaz.«
