Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 28:
Član Društva slovenskih književnikov (pisateljev) je bil od 1922, slovenskega [[PEN klub|PEN kluba]] od ustanovitve 1926, Društva slovenskih književnih prevajalcev od 1955.
 
Od 1949 je bil redni član in dobrih 23 let (1952–76) tudi predsednik [[SAZU]] (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64), nato predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU (do 1983). Bil je še predsednik Zveze književnikov Jugoslavije (1952–58), 25 let predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81), prvo leto tudi Borštnikovega srečanja v Mariboru (1970) in sveta Festivala Ljubljana (1974-78). Bil je predsednik Sveta enciklopedij pri SZDL Slovenije, in tudiprvi predsednik SvetaGlavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije ter častni predsednik v 80. letih obnovljenega Plenuma kulturnih delavcev OF.
 
Vodil je simpozija o Ivanu Cankarju (1976, tudi organiziral) in Otonu Župančiču (1978) v Ljubljani, o katerem je napisal monografijo za zbirko Znameniti Slovenci, katere program je sestavil.
Vrstica 35:
 
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]] (sprva imenovane Protiimperialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije), katere ustanovni sestanek je bil med 26. in 27. aprilom 1941 v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Vidmar je postalbil kot predstavnik kulturnih delavcev članvključen v IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa je bil njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–19531946/7–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in po 1982), vmes član Predsedstva SRS (1974–82), vseskozi pa član vodstva oz. predsedstva republiške in do 1967 tudi zvezne [[SZDL]].
 
Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Bil je tudi predsednik Zveznega odbora za miɾ.