Josip Vidmar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 24:
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1932. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej [[Oton Župančič|Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova (Kardeljeva) knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja''. Hkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Pavloviča Čehova]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato maja tega leta v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Saša.
Po vojni je kot prvi profesor za to področje 1946–50 predaval teoretično dramaturgijo na AIU (kasnejši [[AGRFT]]).
Član Društva slovenskih književnikov (pisateljev) je bil od 1922, slovenskega [[PEN klub|PEN kluba]] od ustanovitve 1926, Društva slovenskih književnih prevajalcev od 1955.
Od 1949 je bil redni član in dobrih 23 let (1952–76) tudi predsednik [[SAZU]] (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana
Vodil je simpozija o Ivanu Cankarju (1976, tudi organiziral) in Otonu Župančiču (1978) v Ljubljani, o katerem je napisal monografijo za zbirko Znameniti Slovenci, katere program je sestavil.
Na ljubljanski univerzi je bil leta 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je po izteku predsedovanja 1976 izvolila za častnega člana (pred njim sta
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]] (sprva imenovane Protiimperialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije), katere ustanovni sestanek je bil med 26. in 27. aprilom 1941 v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Vidmar je postal kot predstavnik kulturnih delavcev član IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa je bil njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in
Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Bil je tudi predsednik Zveznega odbora za miɾ
Na Titovo pobudo je povabil v vilo Bistrico nad Tržičem [[Miroslav Krleža|Miroslava Krležo]]. Povabil je še [[Marko Ristić|Marka Ristića]] in njihovo druženje je pripomoglo k razgraditvi našega [[socialistični realizem|socialističnega realizma]]. V polemiki o socialističnem realizmu proti [[Boris Ziherl|Borisu Ziherlu]] in [[Mihail Aleksandrovič Lifšic|Mihailu Lifšicu]] je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] pa je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]]. Že leta 1952 je napisal estetsko in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige Edvarda Kocbeka ''Strah in pogum'', po kateri so Kocbeka prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja
== Literarna kritika in polemika ==
H kritiki, osnovnemu poklicu, se je vrnil 1952, ko je napisal [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in odklonilno kritiko knjige [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), in nihilizma. O vprašanjih moderne drame je
Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je obiskoval na Rožniku (tu je pričevanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Ivan Prijatelj]], [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Analitično je predstavil portretirančevo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je dodal še druge že umrle: [[Srečko Kosovel]] (obudil svojo ljubezen do njegove sestre [[Karmela Kosovel|Karmele Kosovel]]), [[Lojz Kraigher]], [[Stanko Leben]], [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku [[Alamut (Bartol)|Alamuta]]), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (kritično politični pogled), [[France Bevk]].
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983), ki ga je napisal po operaciji raka na črevesju v oseminosemdesetem letu. Iz zavesti minljivosti je pričel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej. V 80. letih je pripravljal delo Slovenstvo in Jugoslovanstvo, ki pa ga ni končal oz. ni izšlo.
Posmrtno so izšla njegova pisma [[Karmela Kosovel|Karmeli Kosovel]], starejši sestri [[Srečko Kosovel|Srečka Kosovela]] in prijateljici [[Avgust Černigoj|Avgusta Černigoja]], ki je študirala klavir v [[München|Münchnu]], vanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti.
| |||