Redakcija: 15:51, 6. maj 2020 uredi Zupi (pogovor \| prispevki) 1.472 urejanj Brez povzetka urejanja Oznaka: vizualno urejanje ← Starejše urejanje		Redakcija: 20:26, 29. maj 2020 uredi razveljavi Zupi (pogovor \| prispevki) 1.472 urejanj Brez povzetka urejanja Oznaka: vizualno urejanje Novejše urejanje →
Vrstica 38: Začetki razvoja izstrelka AIM-9 segajo v pozna [[1940.\|40. leta]] 20. stoletja, ko se je začel kot idejni projekt ameriške mornarice. Kot osnovo so vzeli eno od [[Tretji rajh\|nemških]] različic IR vodenja, ki je nastalo med [[Druga svetovna vojna\|2. svetovno vojno]] za potrebe vodenja prototipnega [[Izstrelek zemlja-zrak\|izstrelka zemlja-zrak]] [[Izstrelek Enzian\|Enzian]]. Ta zasnova je uporabljala detektor IR valovanja, ki ga je prekinjal vrteči se modulacijski disk z izmenjujočimi se prosojnimi in neprosojnimi odseki. Na podlagi dobljenih impulzov iz detektorja je bilo možno določiti smer tarče in njeno oddaljenost (kot) glede na vzdolžno os izstrelka. [[Slika:Aim-9-seeker-geometry.svg\|sličica\|197x197_pik\|Odnos med zrcalom, IR detektorjem in tarčo.]] Ena prvih modifikacij je bila uvedba [[Zrcalo\|konkavnega zrcala]], ki se je vrtelo okoli vzdolžne osi izstrelka. To zrcalo zbira infrardeče valovanje tarče in ga koncentrira na IR detektor~~, nameščen pred njim~~. Obenem vrteče se zrcalo deluje kot [[vrtavka]] in zaradi [[Žiroskop\|žiroskopskega efekta]] ohranja orientacijo v prostoru. Pri prehodu IR valovanja skozi modulacijski disk je nastal prekinjen signal, katerega [[amplituda]] je naraščala s povečevanjem oddaljenosti izvora IR valovanja od vzdolžne osi izstrelka. Tik za konkavnim zrcalom je nameščen [[Magnet\|trajni magnet]], posebne tuljave okoli tega magneta pa preko kota zasuka magneta zaznavajo položaj izvora IR sevanja glede na os vrtenja. Na podlagi teh informacij se generira električni tok, s katerim se napaja posebno tuljavo. Naloga te tuljave je usmeriti vzdolžno os konkavnega zrcala proti tarči. Ta signal se v ojačeni obliki uporablja tudi za generiranje signalov, ki poganjajo krmilne površine izstrelka. Seveda pa tak princip zahteva stabilen položaj izstrelka, ki se ne sme vrteti okoli vzdolžne osi. Sidewinder za preprečitev vrtenja okoli vzdolžne osi uporablja t.i. ''rolerone'', ki so nameščeni na repnih stabilizatorjih. Osnova roleronov so majhne turbine na zračni pogon in zaradi žiroskopskega efekta držijo svoj položaj. Če pride do vrtenja izstrelka po vzdolžni osi, žiroskopski učinek premakne rolerone iz nevtralne lege v zračni tok in ti ustavijo vrtenje okoli vzdolžne osi. Na ta način se močno poenostavi sistem vodenja in roleroni so zato uporabljeni pri skoraj vseh različicah izstrelka. [[Slika:Sidewinder Fin.JPG\|sličica\|150x150_pik\|Roleron z zračno gnano vrtavko na repnem stabilizatorju AIM-9B. Zatič na zadnjem delu stabilizatorja drži roleron fiksiran, ob izstrelitvi pa se sprosti zaradi pospeška.\|alt=]] Pomembna je bila tudi sprememba načina vodenja izstrelka. Pri izstrelku Enzian je vodenje delovalo tako, da je bila vzdolžna os izstrelka vedno usmerjena neposredno v tarčo, kar se je izkazalo za precej neučinkovito, saj podaljša pot izstrelka in poveča možnost, da izstrelku zmanjka energije za prestrezanje tarče. Namesto tega Sidewinder uporablja t.i. ''proporcionalno navigacijo'', katere bistvo je ohranjanje konstantnega kota med vzdolžno osjo izstrelka in linijo med centrom IR detektorja in tarčo. Tako izstrelek ne leti direktno proti tarči, temveč proti točki srečanja pred tarčo. Za razliko od ostalih izstrelkov Sidewinder za preprečitev vrtenja okoli vzdolžne osi uporablja t.i. ''rolerone'', ki so nameščeni na repnih stabilizatorjih. Osnova roleronov so diski, ki jih poganja zračni tok in zaradi žiroskopskega efekta držijo svoj položaj. Če pride do vrtenja izstrelka po vzdolžni osi, žiroskopski učinek premakne rolerone iz nevtralne lege v zračni tok in ustavi vrtenje okoli vzdolžne osi. Ta enostavni princip je bil tako uspešen, da je uporabljen na večini različic izstrelka Sidewinder. Prvi izstrelek tega tipa, AIM-9A, je bil prvič testiran leta 1953. Naslednji model, AIM-9B je bil prvič testiran tri leta kasneje, doživel tudi operativno uporabo in je bil osnova za nadaljnje različice. Vrstica 53: Obstajala je tudi različica AIM-9C, kjer so namesto infrardečega vodenja uporabili polaktivno radarsko vodenje. Izstrelek ni bil v operativni rabi in celotno količino so kasneje predelali v [[Protiradarska raketa\|protiradarske izstrelke]] AGM-122 Sidearm. Za vir električne energije, ki služi za pogon ~~servomotorjev~~električnih ~~za krmarjenje~~sistemov, se uporablja [[električni generator]], ki ga preko turbine poganja trdo gorivo, pri AIM-9X pa za napajanje skrbi termalna [[Baterija (elektrika)\|baterija]]. Ta se nahaja neposredno za enoto za vodenje. Za zaznavanje bližine tarče se uporabljajo infrardeči senzorji bližine, ki sestojijo iz oddajnikov IR sevanja in sprejemnikov, ki zaznavajo odbito IR sevanje od tarče. Pri starejših modelih so se uporabljali magnetni senzorji. Ti senzorji sprožijo bojno glavo, ko je izstrelek dovolj blizu tarče.

AIM-9 Sidewinder: Razlika med redakcijama