Vojvodina Bavarska: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 122:
Naklonjenost katoliški cerkvi je takoj pokazal tudi njegov sin [[Viljem V. Bavarski|Viljem V.]] (vojvoda 1579-97, † 1626) in si prislužil naziv Pobožni. Jezuitom je zgradil v Münchnu ogromno cerkev sv. Mihaela s samostanom. Jezuiti, ki so se razširili po vsej deželi, so obvladovali vse šolstvo, ki pa je bilo na visokem nivoju in je deželi prineslo veliko znanja in kulture. Cerkev je bila najbogatejši družbeni sloj; gospodarila je na več kot polovici ozemlja Bavarske in imela ogromno premičnega bogastva. Viljem je s konkordatom iz leta 1583, ki je določal ureditev bavarske deželne cerkve, zase prihranil najvišje pravice, kot so nadzor nad cerkvenim imetjem in vpliv na izvolitev prelatov.
Posegel je tudi v bran katolicizma v [[Porenje|Porenju]] in na področju [[Münster|Münstra]]. Leta 1582 je [[Köln|kölnski]] nadškof Gebhard Truchseß von Waldburg prestopil v protestantizem in poskušal cerkveno kneževino spremeniti v posvetno. Kölnski stolni kapitelj se je poskušal temu ubraniti tako, da je za protiškofa imenoval brata Viljema V., Ernesta, škofa v Freisingu, [[Hildesheim]]u in od leta 1581 tudi v sosednjem [[Lüttich]]u; ta ni imel opore le v Bavarski, ampak tudi v Španiji. Ko se je Gebhard razrešitvi upiral, so bavarske in španske čete na hitro zavzele Köln. Naslednjih 200 let, do leta 1761, so bili bavarski
Poleg cerkvenih objektov je Viljem V. gradil tudi posvetno arhitekturo, podpiral vse vrste umetnosti, v katerih se je v njegovem času München lahko kosal z Dunajem. Bil pa je slab gospodar in ni redno skliceval deželnih stanov, ki so bili pristojni za potrditev davkov. Čeprav mu je pri financiranju mnogo pomagal podjetnik Hans Fugger, je pripeljal Bavarsko v finančni polom; leta 1594 je vladanje prepustil sinu Maksimilijanu in leta 1597 odstopil
[[Maksimilijan I. Bavarski|Maksimilijan I.]] (bavarski vojvoda 1597-1651, od 1623 tudi volilni knez Svetega rimskega cesarstva), resen, delaven, neomajen katoličan, je vedel kako spraviti državo v red. Uredil je državno blagajno, ustvaril uradniško, nepodkupljivo upravo, uredil zakonodajo (''Codex Maximilianus'' iz leta 1616 se je potem uporabljal 150 let), ustanovil dobro izurjeno vojsko. Leta 1607 je po naročilu cesarja [[Rudolf II. Habsburški|Rudolfa II.]] z vojsko posredoval v protestantsko-katoliških nemirih v mestu [[Donauwörth]]. Po zasedbi je mesto proti volji protestantskih stanov priključil Bavarski. Da bi v bodoče preprečili takšne dogodke, so protestantski knezi ustanovili obrambno ''auhausensko unijo'', na kar se je Maksimilijan naslednje leto (1609) odzval z ustanovitvijo nasprotne, ''katoliške lige''. Med vstajo na Češkem (1618) je v imenu katoliške lige poslal kasnejšemu cesarju [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinandu II.]] v pomoč 30.000 mož in osvojil ozemlja, ki so jih bili uporniki zavzeli. Leta 1620 so katoliške sile v [[Bitka na Beli gori|bitki na Beli gori]] premagale protestantsko vojsko novega češkega kralja [[Friderik V. Pfalški|Friderika V. Pfalškega]], Maksimilijanovega bratranca. V povračilo je Bavarska od cesarja dobila volilni glas [[Palatinat]]a, in ozemlje Zgornjega Palatinata (kot nadomestilo za vojne stroške), kjer je Maksimilijan zahteval takojšnjo rekatolizacijo; 93 zemljiških gospodov je moralo zapustiti Zgornji Palatinat, ker niso hoteli opustiti protestantske vere. S tem je češki upor proti cesarju posegel v bistvo nasprotij tedanje Evrope; v spor so se, poleg nemških knezov, vključile tudi sosednje države, protestantske (Danska, Švedska in druge) in katoliške (Španija, Francija in druge). Bojno polje se je selilo sem ter tja, večinoma po nemških deželah. V [[Tridesetletna vojna|tridesetih letih]] so Švedi štirikrat prodrli na Bavarsko, dvakrat so se Bavarci doma bojevali s Francozi, bili so časi, ko so štiri vojske hkrati jemale prebivalstvu hrano. K temu so se priključile še slabe letine in kuga na Švabskem. Bavarska je najbolj trpela v letih 1632-34, 1645 in 1648. Po tridesetih letih je bila Bavarska, tako kot mnoge druge nemške dežele, popolnoma uničena. 900 naselij (mest, trgov, vasi) od 5000 je bilo popolnoma razrušenih. Najbolj je bilo prizadeto podeželje, število kmetij še po sto letih ni doseglo predvojnega števila.
| |||