Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po (nemški) maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu v različnih krajih. Po [[Prva svetovna vojna|1. svetovni vojni]] je študiral filozofijo in literaturo v [[Praga|Pragi]], [[Pariz|Parizu]], [[Zagreb|Zagrebu]] in 1928 diplomiral v [[Ljubljana|Ljubljani]] iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo. Doktorirati je nameraval s knjigo o Župančiču, vendar mu [[Ivan Prijatelj]] dela ni sprejelhotel sprejeti zakot disertacijo.

Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 19331932. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej [[Oton Župančič|Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/ (Kardeljeva) knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja''. Hkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Pavloviča Čehova]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato maja tega leta v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Saša.

Vodil je simpozija o Ivanu Cankarju (1976, tudi organiziral) in 1978 o Otonu Župančiču (1978) v Ljubljani, o katerem je napisal monografijo za zbirko Znameniti Slovenci, katere program je sestavil.

Na ljubljanski univerzi je bil leta 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je po izteku predsedovanja 1976 izvolila za častnega člana (pred njim sta to postala samo [[Tito]] in [[Kardelj]], ki nista bila redna člana, za njim pa [[France Bernik]]).

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]] (sprva imenovane Protiimperialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije), katere ustanovni sestanek je bil med 26. in 27. aprilom 1941 v njegovem stanovanju v očetovi hiši. BilVidmar je postal kot predstavnik kulturnih delavcev član IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa je bil njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in od 1982), vmes član Predsedstva SRS (1974–82), vseskozi član predsedstva republiške (RS oz. RK SZDL) in do 1967 tudi zvezne [[SZDL]].

Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (od 1921; umrla je leta 1942), s katero je imel sina [[Tit Vidmar|Tita]] (1929–1999, kulturni urednik ''Dela)'' ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila [[Nada Vidmar|Nada Stritar]] (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: RokRoka (1944–), NadaNado, por. Mlač (1946–2003) in [[Živa Vidmar|ŽivaŽivo]], por. Trbižan (1949–). Nadi je posvetil spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.

* ''[[Oton Župančič (Vidmar)|Oton Župančič]]'' (''zbirka Znameniti Slovenci'') (1978) {{cobiss|ID=11380225}}

== Nagrade in priznanja ==