Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

dodanih 328 zlogov ,  pred 3 meseci
brez povzetka urejanja
Rodil se je [[Josipina Vidmar|Josipini]] in [[Josip Vidmar starejši|Josipu Vidmarju starejšemu]]. Je mlajši brat [[Milan Vidmar|Milana]], Mile (por. Favai), [[Stane Vidmar|Staneta]], Ivane (por. z [[Milan Skrbinšek|Milanom Skrbinškom]]) ter starejši brat [[Ciril Vidmar|Cirila]] in [[Meta Vidmar|Mete]].<ref> ''Splošno žensko društvo 1901–1945'', od dobrih deklet do feministk, 136–137. {{COBISS|ID=122836224}}</ref><ref> Josip Vidmar: ''Moj obraz''. 451–460. {{COBISS|ID=255436544}}</ref>
 
Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po (nemški) maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu v različnih krajih. Po [[Prva svetovna vojna|1. svetovni vojni]] je študiral filozofijo in literaturo v [[Praga|Pragi]], [[Pariz|Parizu]], [[Zagreb|Zagrebu]] in 1928 diplomiral v [[Ljubljana|Ljubljani]] iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo. Doktorirati je nameraval s knjigo o Župančiču, vendar mu [[Ivan Prijatelj]] dela ni sprejelhotel sprejeti zakot disertacijo.
 
Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz [[ruščina|ruske]], [[nemščina|nemške]] (maturitetni jezik), [[francoščina|francoske]], [[angleščina|angleške]] in [[hrvaščina|hrvaške]] književnosti, največ dramatike: [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Gogolj]]a, [[Aleksander Sergejevič Gribojedov|Gribojedov]]a, [[Miroslav Krleža|Krležo]], [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molière]]a, [[Branislav Nušić|Nušić]]a, [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškin]]a, [[Aleksej Konstantinovič Tolstoj|Alekseja Tolstoja]] in dela drugih pisateljev. Prevod [[Leonid Anrejev|Leonida Nikolajeviča Andrejeva]] ''Črne maske'' je postal libreto [[Marij Kogoj|Kogoj]]eve opere.
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]'' v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']] (1924). 1922 je z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in Marijem Kogojem ustanovil modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika'', v kateri so izšli polemični članki o umetnosti. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci ([[Aleš Ušeničnik]], [[Anton Vodnik]], [[Božo Vodušek]]), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje. Velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti.
 
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 19331932. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej [[Oton Župančič|Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/ (Kardeljeva) knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja''. Hkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Pavloviča Čehova]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato maja tega leta v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Saša.
 
Po vojni je kot prvi profesor 1946–50 predaval teoretično dramaturgijo na AIU (kasnejši [[AGRFT]]).
Od 1949 je bil redni član in dobrih 23 let (1952–76) tudi predsednik [[SAZU]] (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana, poleg dveh tujih - romunske in vzhodnonemške); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64), nato predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU (do 1983). Bil je še predsednik Zveze književnikov Jugoslavije (1952–58), 25 let predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81), prvo leto tudi Borštnikovega srečanja v Mariboru (1970) in sveta Festivala Ljubljana (1974-78). Bil je predsednik Sveta enciklopedij pri SZDL Slovenije in tudi prvi predsednik Sveta Enciklopedije Slovenije ter častni predsednik Plenuma kulturnih delavcev OF.
 
Vodil je simpozija o Ivanu Cankarju (1976, tudi organiziral) in 1978 o Otonu Župančiču (1978) v Ljubljani, o katerem je napisal monografijo za zbirko Znameniti Slovenci, katere program je sestavil.
 
Na ljubljanski univerzi je bil leta 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je po izteku predsedovanja 1976 izvolila za častnega člana (pred njim sta to postala samo [[Tito]] in [[Kardelj]], ki nista bila redna člana, za njim pa [[France Bernik]]).
 
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]] (sprva imenovane Protiimperialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije), katere ustanovni sestanek je bil med 26. in 27. aprilom 1941 v njegovem stanovanju v očetovi hiši. BilVidmar je postal kot predstavnik kulturnih delavcev član IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa je bil njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in od 1982), vmes član Predsedstva SRS (1974–82), vseskozi član predsedstva republiške (RS oz. RK SZDL) in do 1967 tudi zvezne [[SZDL]].
 
Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Bil je tudi predsednik Zveznega odbora za miɾ. Leta 1960 mu je predsednik J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela.
Posmrtno so izšla njegova pisma [[Karmela Kosovel|Karmeli Kosovel]], starejši sestri [[Srečko Kosovel|Srečka Kosovela]] in prijateljici [[Avgust Černigoj|Avgusta Černigoja]], ki je študirala klavir v [[München|Münchnu]], vanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti.
 
Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (od 1921; umrla je leta 1942), s katero je imel sina [[Tit Vidmar|Tita]] (1929–1999, kulturni urednik ''Dela)'' ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila [[Nada Vidmar|Nada Stritar]] (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: RokRoka (1944–), NadaNado, por. Mlač (1946–2003) in [[Živa Vidmar|ŽivaŽivo]], por. Trbižan (1949–). Nadi je posvetil spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.
 
== Bibliografija knjižnih izdaj ==
 
*
* ''[[Kulturni problem slovenstva]]'' (1932) {{cobiss|ID=115713}}
* ''[[Slovenske razprave]]'' (1970) {{cobiss|ID=1644040}}
* ''[[K našemu trenutku]]'' (1973) {{cobiss|ID=1783304}}
* ''[[Oton Župančič (Vidmar)|Oton Župančič]]'' (''zbirka Znameniti Slovenci'') (1978) {{cobiss|ID=11380225}}
* ''[[Wikipedija:WikiProjekt Romani/Obrazi|Obrazi]]'' (1979) {{cobiss|ID=5118976}} (1985-2.dopolnjena izdaja) {{cobiss|ID=15468289}}; (3. 2011 -izbor in ur. Živa Vidmar)
* ''[[Presoje]]'' (1980) {{cobiss|ID=22215936}}
* ''[[Moj obraz]]'', zbrala in uredila [[Živa Vidmar]] (2011) {{cobiss|ID=255436544}}
 
== Nagrade in priznanja ==
 
* partizanska spomenica 1941
*red narodne osvoboditve I, 1944
6.709

urejanj