Koncentracijsko taborišče Dachau: Razlika med redakcijama

'''Koncentracijsko taborišče Dachau''' (''KZ Dachau'') je bilo taborišče v mestu [[Dachau]] ~20 km severno od [[München|Münchna]]. Danes je lokacija na območju razširjene bavarske prestolnice. Bilo je prvi večji tovrstni objekt [[nacizem|nacističnega]] režima. Kot preurejeno tovarno [[smodnik]]a so ga odprli že leta 1933.

21. marca 1933 so ga ustanovili nacisti. Glavna pobudnika sta bila [[Heinrich Himmler]], ki je bil takrat načelnik policije v [[München|Münchnu]], in [[Hermann Göring]], kasneje drugi človek [[Tretji reich|tretjega Reicha]]. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike ([[protinacizem|antinaciste]]). Zgrajeno je bilo na močvirnem območju opuščene tovarne streliva, severovzhodno od bavarskega mesta [[Dachau]] v južni [[Nemčija|Nemčiji]].

Sčasoma so sem pošiljali vse več [[Judje|Judov]]. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču. Sledili so Slovani in drugi: Poljaki, Rusi, Čehi, Francozi, Italijani, Jugoslovani, med njimi v veliki večini tudi Slovenci in drugi.

V začetku leta 1937 so enote [[SS]] zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbostavbe taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi, hrane je bilo malo. Stavbe so bile zgrajene v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do 29. aprila 1945, ko so ga osvobodili Američani; jetniki so se postopoma vrnili domovv domovine. V taborišče so pripeljali druge zapornike. Dachau je postal prvo učinkovito delovno in uničevalno taborišče v takratnem [[tretji rajh|tretjem rajhu]]. Bilo je tudi vzorec za vsa druga taborišča. Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo med 10. na 11. novembrom 1938, ko je Hitler izvedel [[Kristalna noč|kristalno noč]] in zaprl 10.000 Judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije.

Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje [[krematorij]]a ter širše območje s tovarnami, vrtovi in drugimi obrati ter podružnicami. Taboriščna cona je zajemala 32 podolgovatih pritličnih barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica, bolniški "revir". Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila zaklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na dodatno ograjenem zemljišču so morale biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori.

Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključevalo je star krematorij z eno samo pečjo in nov krematorij s štirimi pečmi,. Za torejto so eno stavbo dogradili. Število žrtev v drugem krematoriju ni bilo nikoli popolnoma natančno raziskano, Nemci pa so nasprotno trdili, da ga sploh niso nikoli uporabili. čeprav dokazi akžejo drugače.

TaboriščnikiTaboriščnike, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču, so bili poslaniposlali na »evtanazijo« v center blizu [[Linz]]a v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. KaznovaliZa sonekatere jihprekrške so tudikaznovali z obešanjem.

Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali zelo trdo, dan in noč, v posamezni izmeni po 12 ur. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo.

V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Samo v glavnem taborišču je bilo takoj po osvoboditvi popisanih 2907 preživelih Slovencev in 2537 Judov. Samo Rusov, Poljakov in Francozov je bilo več. Natančno število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli znano, ker so bili ob prihodu vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali Slovenci. Preživeli Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945 v treh večjih transportih na ameriških tovornjakih. Pred odhodom so izdajali svoj časopis Dachauski poročevalec in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami. Znane risbe so izdelali Zoran Mušič, Božo Pengov, Vlasto Kopač, Bruno Vavpotič in drugi. Simbolični taboriščni tarok je narisal Boris Kobe. Desetletja kasneje so svoje spomine skozi likovne izdelke izražali tudi drugi ustvarjalci, kakor Karel Appel ali Bogdan Borčić. Med znanimi pisatelji je bil v taborišču krajši čas Boris Pahor; dalj časa Fran Albreht, Alojz Kraigher, Vladimir Kralj in Ludvik Mrzel. Med umrlimi je bil Ivo Grahor. Taboriščnik je bil tudi Boris Fakin (Igor Torkar), ki so ga po vojni obsodili in zaprli še novi oblastniki v Jugoslaviji. Kot obtoženec v Dachauskih procesih je moral odsedeti še štiri leta in štiri dni.