Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in od 1982), vmes član Predsedstva SRS (1974–82), član kot soustanovitelj OFvseskozi član predsedstevpredsedstva republiške (RS oz. RK SZDL) in do 1967 tudi zvezne [[SZDL]].

Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Bil je mdr.tudi predsednik zveznegaZveznega odbora za miɾ. Leta 1960 mu je predsednik J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela.

Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je obiskoval na Rožniku (tu je pričevanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Analitično je predstavil portretirančevo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je dodal še druge že umrle: [[Srečko Kosovel]] (obudil svojo ljubezen do njegove sestre [[Karmela Kosovel|Karmele Kosovel]]), [[Lojz Kraigher]], [[Stanko Leben]], [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku [[Alamut (Bartol)|Alamuta]]), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (kritično politični pogled), [[France Bevk]].

* ''[[Wikipedija:WikiProjekt Romani/Obrazi|Obrazi]]'' (1979) {{cobiss|ID=5118976}} (1985-2.dopolnjena izdaja) {{cobiss|ID=15468289}}; Obrazi(3. / Josip Vidmar2011 - Saša (izbralaizbor in uredilaur. [[Živa Vidmar]], 2011)