Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

dodanih 164 zlogov ,  pred 7 meseci
brez povzetka urejanja
 
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in od 1982), vmes član Predsedstva SRS (1974–82), član kot soustanovitelj OFvseskozi član predsedstevpredsedstva republiške (RS oz. RK SZDL) in do 1967 tudi zvezne [[SZDL]].
 
Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Bil je mdr.tudi predsednik zveznegaZveznega odbora za miɾ. Leta 1960 mu je predsednik J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela.
 
Na Titovo pobudo je povabil v vilo Bistrico nad Tržičem [[Miroslav Krleža|Miroslava Krležo]]. Povabil je še [[Marko Ristić|Marka Ristića]] in njihovo druženje je pripomoglo k razgraditvi našega [[socialistični realizem|socialističnega realizma]]. V polemiki o socialističnem realizmu proti [[Boris Ziherl|Borisu Ziherlu]] in [[Mihail Aleksandrovič Lifšic|Mihailu Lifšicu]] je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] pa je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]].
H kritiki, osnovnemu poklicu, se je vrnil 1952, ko je napisal [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in odklonilno kritiko knjige [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), in nihilizma. O vprašanjih moderne drame je polimiziral z [[Vladimir Kralj|Vladimirjem Kraljem]] (1961) in kritziral režijo [[Mile Korun|Mileta Koruna]] Cankarjevega ''[[Pohujšanje v dolini šentflorjanski|Pohujšanja v dolini šentflorjanski]]'' (1965). Polemično aktualni so bili tudi članki ''Iz dnevnika'' in ''K našemu trenutku ''(''Delo'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do sodobne umetnosti.
 
Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je obiskoval na Rožniku (tu je pričevanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Analitično je predstavil portretirančevo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je dodal še druge že umrle: [[Srečko Kosovel]] (obudil svojo ljubezen do njegove sestre [[Karmela Kosovel|Karmele Kosovel]]), [[Lojz Kraigher]], [[Stanko Leben]], [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku [[Alamut (Bartol)|Alamuta]]), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (kritično politični pogled), [[France Bevk]].
 
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983), ki ga je napisal po operaciji raka na črevesju v oseminosemdesetem letu. Iz zavesti minljivosti je pričel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej.
* ''[[K našemu trenutku]]'' (1973) {{cobiss|ID=1783304}}
* ''[[Oton Župančič (Vidmar)|Oton Župančič]]'' (1978) {{cobiss|ID=11380225}}
* ''[[Wikipedija:WikiProjekt Romani/Obrazi|Obrazi]]'' (1979) {{cobiss|ID=5118976}} (1985-2.dopolnjena izdaja) {{cobiss|ID=15468289}}; Obrazi(3. / Josip Vidmar2011 - Saša (izbralaizbor in uredilaur. [[Živa Vidmar]], 2011)
* ''[[Presoje]]'' (1980) {{cobiss|ID=22215936}}
* ''[[Esej o lepoti]]'' (1981) {{cobiss|ID=12248065}}
* ''[[Sile časa]]'' (1985) {{cobiss|ID=15443969}}
*''[[Pisma Karmeli Kosovel]]'' (1997)
*Obrazi / Josip Vidmar - Saša (izbrala in uredila [[Živa Vidmar]], 2011)
* ''[[Moj obraz]]'', zbrala in uredila [[Živa Vidmar]] (2011) {{cobiss|ID=255436544}}
 
*red zasluge za narod I
* nagrada komiteja za umetnost FLRJ, 1949
*redni član [[SAZU]] (1949) v razredu za filološke in literarne vede
*redni član SAZU (1949), dopisni član JAZU (1951), SANU (1961) ter drugih jugoslovanskih akademij: ANU BiH in MANU (1969), Crnogorske akad. nauka i umjetnosti in Vojvođanske akadenije nauka i umetnosti (1981), pa tudi Akademije SR Romunije (1965) in Akademije umetnosti NDR (1975)
*dopisni član [[JAZU]], Zagreb (1951)
*red jsl. zastave I, 1955
* nagrada Zveze književnikov Jugoslavije, 1960
* red junaka socialističnega dela, 1960
*dopisni član SANU, Beograd (1961)
*Officier de l'ordre des arts et des lettres 1964 (Francija, prevzel 1966)
* Sterijeva nagrada, 1965
*nagrada AVNOJ-a, 1967
*red republike z zlatim vencem, 1968
*dopisni član ANU BiH in MANU (1969)
* nagrada Branka Gavelle, 1971
*red jsl. zvezde z lento, 1975
*zuanji (dopisni) član Akademije SR Romunije (1965)
*red Polonia restituta (Poljska)
*Ordre national de la légion d'honneur, 1975 (Francija, prevzel 1976)
*častni član Slavističnega društva Slovenije, 1975
*zuanji (dopisni) član Akademije umetnosti NDR (1975)
* [[Župančičeva nagrada]], 1975
* [[Kidričeva nagrada]], 1976
* častni član [[SAZU]][[Saturn|,]] 1976
*dopisni član Crnogorske akadeije nauka i umjetnosti in Vojvođanske akadenije nauka i umetnosti (1981)
* Njegoševa nagrada, 1981 (za knjigo ''Obrazi'')
* [[Častni meščan Ljubljane|Častni občan (meščan) Ljubljane]], 1984
7.189

urejanj