Josip Vidmar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 26:
Po vojni je kot prvi profesor 1946–50 predaval teoretično dramaturgijo na AIU (kasnejši [[AGRFT]]).
Od 1949 je bil redni član in dobrih 23 let (1952–76) tudi predsednik [[SAZU]] (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana, poleg dveh tujih - romunske in vzhodnonemške); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64), nato predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU (do 1983), predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81) in prvo leto tudi Borštnikovega srečanja v Mariboru (1970), predsednik Zveze književnikov Jugoslavije. Bil je predsednik Sveta enciklopedij pri SZDL Slovenije in tudi prvi predsednik Sveta Enciklopedije Slovenije ter častni predsednik Plenuma kulturnih delavcev OF.
Na ljubljanski univerzi je bil leta 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je po izteku predsedovanja 1976 izvolila za častnega člana (pred njim sta to postala samo [[Tito]] in [[Kardelj]], ki nista bila redna člana, za njim pa [[France Bernik]])
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi [[Tito]] naziv oz. čin maršala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvišjega predstavniško-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec, predsednik Ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije (1967–74 in od 1982), vmes član Predsedstva SRS (1974–82), član predsedstev republiške in zvezne [[SZDL]].
Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Bil je mdr. predsednik zveznega odbora za miɾ. Leta 1960 mu je predsednik J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela.
| |||