Hotimir: Razlika med redakcijama

Frankovski vladar [[Pipin Mali|Pipin]] je po Gorazdovi smrti dovolil, da so Karantanci za svojega kneza izvolili Hotimirja, pri čemer je Hotimir dejansko postal knez šele potem, ko je bil potrjen s strani karantanskega ljudstva.<ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 195.</ref> V času Gorazda se misijonarska dejavnost še ni pričela, Hotimir pa je ob povratku v Karantanijo s seboj pripeljal duhovnika Majorana, ki je bil nečak Hotimirjevega krstnega botra Lupa, duhovnika na otoku Auaa.<ref>Čepič et al. (1979). ''Zgodovina Slovencev''. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 123.</ref> Ob nastopu svoje oblasti je Hotimir priznal podrejenost salzburškemu samostanu Sv. Petra in se že leta [[756]] obrnil na tamkajšnjega škofa [[Virgil, salzburški škof| Virgila]], ki mu je najkasneje leta [[860760]] na pomoč poslal pokrajinskega škofa [[Modest|Modesta]], apostola Karantancev, v času katerega so bile v Karantaniji posvečene tri deželnoknežje cerkve vključno z [[Gospa Sveta|Gospo Sveto]] <ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 199, 202.</ref><ref name="CET125">Čepič et al. (1979). ''Zgodovina Slovencev''. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 125.</ref> Zgodovinar [[Bogo Grafenauer]] je pokazal, da je v času Hotimirja že obstajala okrepljena knežja oblast, kar se kaže v obstoju lastnih knežjih vojaških sil in v predpisovanju nekaterih javnopravnih dajatev - npr. pri odločitvi iz leta [[852752]] o dajatvi za salzburškega škofa, ki jo je Hotimir deloma naložil svojemu ljudstvu.<ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 106-109. </ref>