Kučukkajnarški mir: razlika med redakcijama

dodanih 50 zlogov ,  pred 1 letom
m
čiščenje
m (Octopus je prestavil(-a) stran Kučukkajnardžijski mir na Kučukkajnarški mir prek preusmeritve: bolj primeren naslov)
m (čiščenje)
{{Infopolje Pogodba
| name = Kučukkajnardžijski<center>Kučukkajnarški mir</center>
| long_name =
| image = Treaty of Küçük Kaynarca.svg
* [[Slika:Flag of Turkey.svg|25px]] İbrahim Münib Efendi
| parties =
• [[Slika:Flag of Oryol (variant).svg|25px]] [[Rusko carstvo]]<hr>
• [[Slika:Flag of Turkey.svg|25px]] [[Osmansko cesarstvo]]
| signatories =
• [[Slika:Flag of Oryol (variant).svg|25px]] Pjotr Rumjancev <hr>
• [[Slika:Flag of Turkey.svg|25px]] Muhsinzade Mehmed Paša
| wikisource =
}}
 
'''KučukkajnardžijskiKučukkajnarški mir''' ([[Ruščina|rusko]] Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, [[Turščina|turško]] Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo [[21. julij]]a [[1774]] v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, [[Bolgarija]]) podpisali [[Rusko carstvo]] in [[Osmansko cesarstvo]]. Po nedavnem turškem porazu v [[bitka pri Kozludži|bitki pri Kozludži]] se je uradno končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)]] in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.<ref name=ref1> Ömer Lütfi Barkan (1985). ''Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan'' (v turščini). Istanbul University. str. 48. </ref> Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.<ref name=ref1/> Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju.
 
Rusija je morala Osmanskemu cesarstvu vrniti [[Moldavija|Moldavijo]] in [[Vlaška|Vlaško]], vendar je dobila pravico do zaščite [[Pravoslavje|pravoslavnih kristjanov]] v Osmanskem cesarstvu<ref name=ref3>Hurewitz, J.C. (1975). ''The Middle East and North Africa in World Politics: A Documentary Record'' (v turščini). New Haven: Yale University Press.</ref> in pravico do posredovanja v Moldaviji in Vlaški zaradi zlorab turških oblasti. Rusija je pridobljene pravice za zaščito kristjanov uporabila predvsem v obdonavskih kneževinah Vlaški in Moldaviji, zlasti med vladanjem zadnjih [[Fanarioti|fanariotskih]] knezov in po grški vojni za neodvisnost (1821-1829). Leta 1787 je sultan [[Abdul Hamid I.]] zaradi naraščajočih sovražnosti Rusiji napovedal novo vojno.<ref name=ref4>Hoiberg, Dale H., urednik (2010). ''Abdulhamid I.'' Encyclopædia Britannica. I: A-ak Bayes (15. izdaja). Encyclopedia Britannica Inc. str. 22. ISBN 978-1-59339-837-8.</ref>
Na [[Kavkaz]]u je Rusija dobila [[Kabardino-Balkarija |Kabardijo]], neomejeno suverenost nad pristaniščema [[Azov]] in [[Enikale]] ka Kerškem polotoku na [[Krim, Ukrajina|Krimu]] in del pokrajine Edisan med rekama [[Bug]] in [[Dnjeper]] ob izlivu Dnjepra,<ref name=ref4/> vključno s pristaniščem [[Herson]]. Rusija je z njim dobila svoje drugo pristanišče na [[Črno morje|Črnem morju]], ki zdaj ni bilo več v popolni osmanski domeni.
 
Z [[Niška pogodba|Niško pogodbo]], podpisano leta 1739, je morala Rusija Osmanskemu cesarstvu vrniti Krim in Moldavijo. Dovolili so ji zgraditi pristanišče Azov, vendar brez utrdb in pravic do vojnega ladjevja na Črnem morju. Vse omejitve iz Niške pogodbe so bile s KučukkajnardžijskoKučukkajnarško pogodbo ukinjene. Razen tega je Rusija dobila pravico do plovbe skozi [[Dardanele]], pravoslavni kristjani pa pravico, da plujejo pod rusko zastavo. Dogovorjena je bila tudi gradnja ruske pravoslavne cerkve v [[Istanbul]]u, ki se ni nikoli udejanila. Bukovino je Rusija leta 1775 prepustila Avstriji.<ref name=ref4/>
 
[[Krimski kanat]] je bil prvo muslimansko ozemlje, ki je se je osvobodilo osmanske nadoblasti, ker je Kučukkajnardžijska pogodba prisilila [[Visoka porta|Visoko porto]], da je [[Tatari|Krimskim Tatarom]] priznal neeodvisnost, čeprav je sultan kot [[kalif]] [[islam]]a ostal njihov verski vodja. Kanat, ki je bil uradno neodvisen, je bil dejansko odvisen od Rusije, dokler ga ni [[Katarina Velika]] leta 1783 priključila k Rusiji in s tem še povečala rusko moč na Črnem morju.
 
Z [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|rusko-turško vojno 1768-1774]] se je začelo obdobje evropske preokupacije z vzhodnim vprašanjem: kaj bi se zgodilo v ravnotežju moči, če bi Osmansko cesarstvo izgubilo svoje ozemje in se sesulo? KučukkajnardžijskaKučukkajnarška pogodba je dala nekaj odgovorov na to vprašanje. Po sklenitvi [[Karlovški mir|Karlovškega miru]] leta 1699 Osmansko cesarstvo ni bilo več agresivna sila, ki je več kot tri stoletja ogrožala krščansko Evropo.
 
Eden od največjih nasprotnikov Osmanskega cesarstva so postali [[Habsburžani]], ruski carji pa so se trudili priti na Črno morje, glavni branik prestolnice Istanbul. Rusko ladjevje je po dveh stoletjih konfliktov nazadnje uničilo osmansko vojno ladjevje, ruska kopenska vojska pa je večkrat težko porazila osmansko vojsko. Meje Osmanskega cesarstva so se v naslednjih dveh stoletjih postopoma krčile in Rusiji je uspelo potisniti zahodno mejo svojega carstva na zahod do [[Dnjeper|Dnjepra]].<ref>''The Cambridge History of Islam I: The Central Islamic Lands'' (v turščini). Cambridge University Press. 1970.</ref>
36.124

urejanj