Richard Francis Burton: Razlika med redakcijama

Sir Richard Francis Burton je bil [[Velika Britanija|britanski]] [[raziskovalec]], [[častnik]], [[prevajalec]], [[kartograf]], [[pisatelj]] in [[Filozofija|filozof]].

RodilRichard Francis Burton se je rodil 19. marca leta 1821 v mestu Torquay v [[Anglija|Angliji]]. Njegov oče, Joseph Netterville Burton, je bil poročnik v britanski vojski, njegova mama, Martha Baker, pa je bila dedinja Richarda Bakerja, bogatega posestnika v Hertfordshiru. V otroštvu je živel v Toursu[[Tours]] v [[Francija|Franciji]], zato je bil šolan s strani zasebnih učiteljev. Formalno šolanje je začel leta 1829 na šoli v Richmond Greenu. Že zelo zgodaj je osvojil francoski, italijanski, latinski in neapolitanski jezik. Leta 1840 se je vpisal na univerzo Trinity v Oxfordu[[Oxford]], kjer se je učil še arabščine. Leta 1842 je bil izključen, saj je zavedno prekršil univerzitetna pravila.

Po izključitvi iz univerze se je včlanil v vojsko [[Britanska vzhodnoindijska družba|Britanske vzhodnoindijske družbe]]. V Indiji je postal tekoč govorec več indijskih jezikov (hindustani[[Hindustanščina|hindustanščine]], gujarati, punijabi, sinthi, saraiki in marathi), pa tudi perzijskega[[Perzijščina|perzijščine]] in arabskega jezika[[Arabščina|arabščine]]. Poleg tega se je poglobil v [[Hinduizem|hindujsko kulturo]]. Svojim so-vojakom se je zdel zelo nenavaden, saj je med drugim vzgajal tudi opice, v upanju, da jih nauči govoriti.

Pridobil je podporo Kraljeve geografske združbe in dovoljenje, da razišče del sveta, v katerem se je nahajal. Po 7 letih v Indiji se je leta 1853 odpravil na romanje v [[Meka|Meko]], in v tem primeru tudi v [[Medina|Medino]]. Za potrebe romanja se je povsem zlil z muslimansko[[Islam|islamsko]] kulturo in se naučil jezika paštupašto.

Marca 1854 je bil premeščen v politični del Britanske vzhodnoindijske združbe. Nastanil se je na arabskem[[Arabski polotok|Arabskiem polotoku]] in se pripravil na naslednjo ekspedicijo v osrednjo [[Somalija|Somalijo]]. Do leta 1855, ko se je vrnil, je na poti iz mesta Harar[[Harare]] skoraj umrl.

Leta 1856 ga je Kraljeva geografska družba poslala v [[Zanzibar]], da bi raziskal »kopenska morja« ki so jih opisali arabski trgovci in sužnji. Hkrati naj bi odkril izvir reke [[Nil]], a to ni bil glavni cilj ekspedicije. Pred odhodom se je na skrivaj zaročil z Lady Isabel Arundil, pisateljico, ki je kasneje postala njegova žena. Na raziskovanjih ga je spremljal poročnik John Hanning Speke. Po 7 mesecih in veliko nevarnih boleznih sta končno prispela do [[Tanganjiško jezero|Tanganjiškega jezerajezeroa]]. Burton je bil navdušen nad njegovo mogočnostjo, John Speke pa ga zaradi infekcijeokužbe in, njenekot posledice okužbe, izgube vida, ni videl. Ker je Burton hudo zbolel, je zapustil odpravo in Speke je sam odkril veliko [[Viktorijino jezero]]. Tudi Speke se je vrnil zelo bolan. Kmalu za tem sta se Burton in Speke sprla. Javni prepir je močno onečastil njun ogled.

Januarja 1861 sta se Burton in Isabel Arundil poročila. Po poroki je moral Burton v [[Ekvatorialna Gvineja|Ekvatorialno GvinejoGvinejao]], kjer je delal kot svetovalec. Večino potovanja je raziskoval, med drugim je raziskal tudi reko [[Kongo (reka)|Kongo]] in slapove Yellala.

Leta 1875 je bil Burton premeščen v mesto Santos v [[Brazilija|Brazilijo]], kjer se je ponovno združil s svojo ženo. Potoval je po brazilskih višavjih, s kanujem pa je priplul do izvira reke Sao Francisco, slapov Paoula Alfonsa. Med letoma 1868 in 1869 je dvakrat obiskal bojišča paragvajske[[Paragvajska vojna|Paragvajske vojne]].

Leta 1868 je postal Britanski konzul v [[Damask|Damasku]], za kar je bil s svojim poznavanjem arabske kulture in običajev zelo primeren. Kljub temu, da sta z ženo v Damasku zelo uživala, je bil Burton leta 1971 zaradi številnih incidentov odstavljen, in leta 1872 premeščen v [[Trst]]. Delo ga ni zadovoljevalo, a je imel zato veliko časa za popotovanja in pisanje.

Kljub temu, da je bil Trst destinacija njegovega izgnanstva, ga je kmalu sprejel kot svoj novi dom. Kasneje se je tam spoznal za odličnega prevajalca, hkrati pa je napisal in izdal veliko knjig. Finančni upeh mu je prinesla šele izdaja knjige Book of Sword (1884), njegova najbolj znana pesniška zbirka pa je bila The Kasidah izdana v Trstu leta 1880. 20. 10.oktobra 1890 je v Trstu umrl zgodaj zjutraj za infarktom. S svojo ženo je pokopan v [[London|Londonu]].

Za čas svojega življenja je izdal preko 40 knjig ter nešteto člankov in pisem. Njegovo najpomembnejše filozofsko delo je ''Wit and Wisdom From West Africa; Or, A book of proverbial philosophy idioms anigmas and laconsins''. Poleg tega je prevedel ''Kama Sutro'' in [[Tisoč in ena noč|''Tisoč in eno noč'']].

Richarda Burtona pa je najbolj vznemirjala erotika vzhoda. Nase je prevzel odgovornost, da predstavi zahodu starodavne ideje erotike vzhoda kot umetnost ljubezni. Pri takšnem delu mu je v tistih časih grozilo sojenje in odvzem svobode, še posebej po prevodu in tisku knjig: ''Kama Sutra of Vatsyayana (1883)'', ''Ananga Ranga (1885)'' in ''The perfumed Garden of the Cheikh Nefzaoui (1886)''. Objavil je tudi odprto, a zasebno, 16-knjižno zbirko imenovano ''Arabske noči (1885-88)''. Vsebina te je bila tako nazorna in literarno izvrstno napisana glede rahlo vulgarnih stvari, da je s tem preplašil vso svojo konkurenco. Vse izvode je opremil z etnološkimi opombami in drznimi eseji o pornografiji[[Pornografija|pornografijai]], [[Homoseksualnost|homoseksualnosti]] in spolni vzgoji žensk.