|
IMPERIJSKA NEMŠKA EMBASIJA
Washington D.C., 22. april 1915 </blockquote>To opozorilo je bilo natisnjeno na oglasu za poratno plovbo Lusitanie. Opozorilo je povzročilo vznemirjanje v tisku in zaskrbelo nekatere potnike in posadko ladje. Lusitania je [[1. maj|1. maja]] [[1915]] ob 12:20 izplula iz New Yorka na svojo 202 plovbo čez Atlantik v New York. Nekaj ur po odhdou ladje je sobotna večerna izdaja Washington Times na svoji naslovnici objavila dva članka, oba pa sta se nanašala na ta opozorila.
=== Zadnja plovba ===
Lusitania je 1. maja 1915 ob 12:20 izplula iz New Yorka in odplula na svojo 202 plovbo čez Atlantik, v Liverpool. Nekaj ur po odhodu ladje je sobotna večerna izdaja Washingtona Times na svoji naslovnici objavila dva članka, ki sta se nanašala na opozorila za povratno plovbo.
Prečkanje Atlantika je potekalo brez večjih težav. 6. maja zvečer je bila ladja od Irske oddaljena 1.210 km in takrat je Lusitania zaplula v napovedano vojno območje. 7. maja je Lusitania ob 5:00 zjutraj dosegla točko (dobrih 120 km) zahodno od najjužnejše točke Irske Fastnet, kjer je ladja srečala morsko patruljo Patridge. Ob 6:00 zjutraj je ladja zaplula v gosto meglo. Ko se je ob 8:00 približala Irski, je kapitan Turner ukazal zmanjšati hitrost na 8 vozlov uro pozneje pa povečati na 15 vozlov. Ob 10:00 se je megla začela dvigati in do poldneva je ladjo nad čistim mirnim morjem zasijalo sonce. Hitrost ladje se je povečala na 18 vozlov in Lusitania je tako nadeljevala svojo 202 plovbo čez Atlantik iz New Yorka v Liverpool, kamor je nameravala pripluti pozno popoldne.
=== Potopitev ===
[[Slika:Bundesarchiv DVM 10 Bild-23-61-17, Untergang der "Lusitania".jpg|sličica| LusitaniaIlustracija medpotapljanja potapljanjemLusitanie. ]] ▼Nemška podmornica U-20 se je na površju znova prikazala ob 12:45, saj je bila vidljivost zdaj odlična. Ob 13:20 je posadka iz stolpa podmornice na vzhodu opazila neko veliko črno ladjo, ki je oddajala črnosiv dim in kapitana podmornice, [[Walther Schwieger|Waltherja Schwiegerja]] so poklicali na stolp. Schwieger je po barvi ugotovil, da je to Lusitania in odločil se je torpedirati ladjo, ker je mislil, da ladja prevaža orožje in strelivo in da je ladja obrožena, kot pomožena križarka. Pet minut pozneje se je podmornica potopila na globino 8 m ter sledila Lusitaniji z največjo podvodno hitrostjo 9 vozlov. Ko se je podmornica U-20 postavila v položaj za napad, se je ladja obrnila in Schwieger se je ustrašil, da so jih opazili vendar se je kmalu zatem ladja spet obrnila, tokrat v pravilen položaj za napad. Ob 14:09 je Schwieger dal ukaz za izstrelitev enega torpeda in takrat je podmornica proti Lusitaniji izstrelila en [[torpedo]]. Osemnajst letni Leslie Morton je z daljnogledom ravno opazoval morje, ko je na vodi opazil tanke črte pene, ki so drvele proti ladji. Zavpil je "Torpedo prihaja na desni strani!" in obvestil kapitana na ladijskem mostu. Kapitan je ukazal zaviti ostro v levo, a ko je ladja začela zavijati, je ob 14:10 (po ladijskem času) torpedo zadel Lusitanio na desnem trupu pod vodno gladino tik za ladijskim mostom. Eksplozija je bila tako močna, da je voda v zraku na palubi podrla en čoln. Pol minute po eksploziji je sledila še druga močna eksplozija, ki je visoko v zrak nad palubo ponesla nekaj kosov železa, premoga in prahu.
[[7. maj|7. maja]] [[1915]] se je Lusitania bližala koncu svoje 202 plovbe čez Atlantik iz New Yorka v Liverpool, kamor je nameravala pripluti 7. maja pozno popoldne. Na krovu je bilo 1.266 potnikov in 696 članov posadke, skupaj 1.962 ljudi. Ladja je plula vzporedno ob južni obali [[Irska|Irske]] in bila je oddaljena 11 milj (18 km) od svetilnika na polotoku [[Old Head of Kinsale]], kjer jo je ob 14:10 torpedirala nemška podmornica U-20. Kapitan podmornice [[Walther Schwieger]] je dal ukaz za izstrelitev enega [[Torpedo|torpeda]], ki je Lusitanio zadel na desnem boku pod vodno gladino tik za ladijskim mostom. Nekaj sekund pozneje je v trupu ladje, kjer jo je zadel torpedo, eksplodirala še ena močna eksplozija in ladja se je začela še hitreje potapljati, z manjšim nagibom, ki se je nagnil na desno stran.
Ob 14:12 je kapitan krmarju ukazal usmeriti ladjo proti irski obali, vendar ladja ni morala hitro pluti, ker je bila krmilna naprava močno poškodovna in ker je nagib ladje postal prevelik. Minuto pozneje je kapitan v strojnico poslal signal, da naj kljub delovanju strojev vsi zapustijo strojnico, vendar iz strojnice ni bil sprejet noben odgovor. Brezžični operater je poslal takojšnji SOS signal, ki je bil sprejet iz brezžične postaje na obali. Ob 14:14 je na krovu zmanjkalo elektrike in voda je poplavila temno podpalubje. Svetlobo so naredili z žepnimi svetilkami, vendar nobena dvigala niso delovala in so v podpalubju ujela veliko potnikov, neprepustnih vrat, ki so bila pred napadom, kot previdnost zaprta, ni bilo mogoče ponovno odpreti, da bi izpustili ujete kurjače.
▲[[Slika:Bundesarchiv DVM 10 Bild-23-61-17, Untergang der "Lusitania".jpg|sličica|Lusitania med potapljanjem. ]]
Ob 14:15 je kapitan zaradi velikega nagiba in hitrega potapljanja ladje ustavil ladjo in njene motorje ter ukazal, da naj vsi takoj zapustijo ladjo. Deset minut po eksploziji so v vodo začeli spuščati reševalne čolne, vendar je zaradi velikega nagiba ladje ob nekaterih priložnostih bilo spuščanje nemogoče, bilo je tudi premalo časa za sputiti vse čolne v vodo. Številni čolni so se med spuščanjem prevrnili zaradi prerivanja potnikov, ki so hoteli skočiti v reševalne čolne in so na koncu padli v mrzlo vodo, nekateri čolni pa so sami padli s palube. Od 48 reševalnih čolnov jih je bilo v vodo uspešno spuščenih le šest.
Medtem, ko je kapitan na ladijskem mostu pregledoval obvestila, ki jih je Admiraliteta poslala pred nevarnost podmornic, je voda dosegla ladijski most. Ko je bil ves ladijski most pod vodo je kapitan odšel iz mostu in uspelo mu je priplavati na površje ter se mu je rešiti na plavajoči stol v vodi. Ko je premec potonil je krma s propelerji gledala iz vode in takrat je premec z vso silo udaril v morsko dno. Ob udarcu so eksplodirali vsi kotli, tudi tisti, ki je povzročil zrušitev tretjega dimnika. Drugi trije dimniki so se takoj zatem zrušili. Nekaj sekund pozneje se je krma v celoti potopila. Ob 14:28 je Lusitania za vedno potonila pod valovi Keltskega morja.
SkupajSkoraj takoj po torpediranju je preživeloposadka 765začela ljudipolniti reševalne čolne s potniki vendar je bilo zaradi ladijskega nagiba in hitrega potapljanja ladje, 1premalo časa, da bi spustili vse čolne.198 ljudiOd pa48 reševalnih čolnov jih je umrlobilo v nesreči.vodo Podmornicauspešno U-20spuščenih sele 6 čolnov. Osemnajst minut po potoputorpediranju ladjeje nikrma dolgos časapropelerji zadrževalagledala naven krajuiz potopavode, vendarko je nadeljevalapremec potpotonil in zaradi plitve vode udaril v morsko dno, se je potopila še krma. Ob 14:28 je Lusitania dokončno potonila pod valovi [[KielKeltsko morje|Keltskega morja]]. Tako, kot pri potopitvi[[Potop ladje RMS Titanic|potopu]] [[RMS Titanic|Titanica]], je tudi pri potopitvipotopu Lusitanie večina ljudi, ki so po potopu ostalaostali v mrzlihladni vodi, zaradi nizke temperature vode 11 ° C in pohladitve, padla v nezavest in utonila. ŠtiriV ureurah po potopu so Irskiirski reševalci in irski ribiči, ki so slišali klice v sili z Lusitanie, rešili 765768 ljudi, vključnotrije smoški tremi moškimi, kipa so pozneje umrli zaradi poškodb, ki so jih utrpeli med potopom. Preživelo je 765 ljudi, medtem, ko je v potopu umrlo 1,198 ljudi.
Britanski prekooceanski potniški prekooceanski parnik HMS Juno se je odzval na klice v sili z Lusitanie in je preživele potnike in posadko odpeljal v pristanišče v Queenstownu (danes [[Cork]]). Že naslednje jutro so se po svetu razširile novice o nesreči. Medtem, ko je priv potopu umrlo veliko Britancev in KanađanovKanadžanov, je v potopu umrlo tudi 128 američanov. Med njimiMednjimi so bili pisatelj in založnik Elbert Hubbard, gledališki producent Charles Frohman, več milijonarskivečmilijonarski poslovnež Alfred GwynneGwyne Vanderbilt, in predsednik ladjedelnice [[Newport News Shipbuilding]] AlbertAlberd L. Hopkins,. zbiralec umetnin Hugh Lane in gledališki ravnatelj Charles Klein.
Po zdajšnjih podatkih ni bilo med rešenimi in žrtvami nobenih slovencev.
|
