Bukolika: razlika med redakcijama

odstranjen 1 zlog ,  pred 1 letom
m
slovnične napake
(+image)
m (slovnične napake)
V Bukolikah zaznamo neoterične prijeme: svež navdih, rahle, prefinjene rime in prizori, skrbno izdelane podrobnosti in opisovanje skladnih slik, kjer Vergilij sprosti svoje preseneljive sposobnosti in barvito opisuje. V delu se čuti tudi pesnikove lastnosti: otožnost, pesimističnega duha, velikokrat rečemo, da gre za »sladko otožnost«. <br />(ekloga=izbrana pesem, pozneje ločena pesem)
 
1. ekloga je pesniški dovogovor, ki poteka na mantovskem podeželju med pastirjem Titirom in nesrečnim Melibojem. Titir ponazarja Vergilija, vsega blaženega na svojem posestvecu, vteemvtem ko si pastirja Meliboja pregnali z njegovih pašnikov in mora sedaj s trebuhom za kruhom. Z žalostnim srcem žene pred seboj ostanek svoje čredice. Ob Melibojevi brezupni usodi se tudi Titir zamisli in razžalosti. Kako naj mu pomaga? Povebi ga, naj ostane pri njem. Že lega mrak in kmalu bo prišla noč, ki pobrati vse ljudi: v njegovi koči bo za oba dovolj prostora, pa tudi kruha. Ta ekloga je poleg devete, ki je kontrapunktični (nasprotni) zasnovi njeno dopolnilo, ena najbogatejših pesmi z bukolično vergilijsko motiviko.<br />
2. ekloga (Alexis) obdeluje ljubezensko tematiko v aleksandrinskem duhu z bukoličnimi teoretskimi prijemi. Suženj Aleksis, ljubljenec bogatega posestnika, se ne meni za srpne rane pastirja Koridona. Na tej zasnovi se prepletajo pastirski motivi: opoldanska spokojnost, ki se preliva v otožno praznično razpoloženje, prežeto s cvetjem in sočnimi sadeži, mračna noč, ki lega na Koridonovo neutolažljivo žalost. To je ena najmanj doživetih in najbolj literarnih eklog.
3. ekloga (Palaemon) nam predstavlja pesniško tekmo med kozarjem Menalkom in pastirjem Dametom. Razsodnik je sosed Palemon, ki pazljivo posluša spretnost obeh pesnikov, ki improvizirata v izmenični ljubezenski pesmi ter presodi zmago obema. Tudi tu lahko, predvsem v zadnjem delu zaznamo prijene prizore iz narave.<br />
6

urejanj