Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

dodanih 3.410 zlogov ,  pred 5 meseci
dopolnil življenjepis, dodal reference
(življenjepis)
(dopolnil življenjepis, dodal reference)
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.
 
=== DunajskaŠtudijksa leta ===
Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov<ref>{{Navedi knjigo|title=Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana|last=Hrausky|first=Andrej|publisher=Cankarjeva založba|year=2017|isbn=978-961-231-575-7|location=Ljubljana|page=12|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/289064704}}</ref>. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Nato se je za kratek čas vrnil k Wagnerju in mu pomagal dokončati načrte za postaje dunajske mestne železnice ob nakalu Donave<ref>{{Navedi knjigo|title=Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana|last=Hrausky|first=Andrej|publisher=Cankarjeva založba|year=2017|isbn=978-961-231-575-7|location=Ljubljana|page=15|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/289064704}}</ref>.
 
=== Samostojni arhitekt ===
Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskega stila v modernizem, vsebovale so pa tudi inovativne tlorise. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture.
Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Kot izučeni pohištveni mizar je bil Plečnik sposoben svoje izdelke elegantno oblikoval. Z oblikovanjem pohištva si je pridobil velik ugled v mestu. Organiziral je odmevno razstavo cerkvene umetnosti leta 1905 in pobavil meniške umetnike iz samostana v Beuronu. Proti koncu desetletja pa je dokončno zapustil secesijski slog, saj po potovanju v Italijo je začel razvijati drugačen arhitekturni jezik.
V prvem desetletju XX. stoletja je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskega stila v modernizem, vsebovale so pa tudi inovativne tlorise. Najbolj znana bila Zacherlova hiša v središču mesta, kjer je uporabil inovativen enoten fasadni plašč z ritmično oblikovano fasado temnih materialov. Hiša je predstavljala močan kontrast s svetlimi in umirjenimi secesiskimi stavbami.
 
Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Plečnik, ki je bil že od mladosti globoko veren<ref>{{Navedi knjigo|title=Plečnik, kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec Vinko Lenarčič : dopolnjena izdaja ob 50-letnici smrti Vinka Lenarčiča ter ob 60-letnici smrti Jožeta Plečnika in 10-letnici začetka postopka za njegovo beatifikacijo|last=Lenarčič|first=Vinko|publisher=Ješovec pri Kozjem: samozal. S. Lenarčič|year=2016|isbn=978-961-283-675-7|location=Begunje|page=336|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/285322496}}</ref>, je bil prepričan v potrebi po vrnitvi k prvotno, neokrnjeno in demokratično krščanstvo. S tem prepričanjem je zasnoval eno prvih sakralnih objektov v Evropi, ki je bil v celoti zgrajen iz železobenota. Zaradi tega dela, se je Plečnik uvrstil med pionirji moderne arhitekture v Evropi.
=== Profesor in delo v Pragi ===
 
Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško–obrtni šoli v [[Praga|Pragi]]. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov.
Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. V tistih letih je na Dunaju prišlo do težkih ekonomskih razmerah zaradi vojne in je Plečnik sprejel povabilo, da postane leta 1911 profesor na Umetniško–obrtni šoli v [[Praga|Pragi]]. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov.
 
=== Vrnitev v Ljubljano ===
Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Leta 1938Oblikoval je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljanavrtove, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunajudvorišča in vnotranjo Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalahopremo, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjšeše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centrudanes Gohranjeni. Pompidou v Parizu leta 1986 in vV Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnikatudi 2017postavil posmrtnocerkev odlikoval z redom Tomaša Gsv. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v VatikanskemSrca muzejuJezusovega.
 
Že dolga leta je nameraval olepševati Ljubljanske ulice. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: "''Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir''"<ref>{{Navedi knjigo|title=Plečnik, kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec Vinko Lenarčič : dopolnjena izdaja ob 50-letnici smrti Vinka Lenarčiča ter ob 60-letnici smrti Jožeta Plečnika in 10-letnici začetka postopka za njegovo beatifikacijo|last=Lenarčič|first=Vinko|publisher=Ješovec pri Kozjem: samozal. S. Lenarčič|year=2016|isbn=978-961-283-675-7|location=Begunje|page=43|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/285322496}}</ref> Ob njegovi vrnitvi je takoj s svojimi Ljubljanskimi študenti začel ukvarjati z urbanizmom mesta. Najprej se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, ki je z domišlijo našel cenejše rešitve za tlakovanje trgov in ulic, ali uporabo odpadnega kamna pri drugih projektih.
 
Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.
 
== Arhitekt ==
5

urejanj