Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
življenjepis
Vrstica 9:
== Življenjepis ==
[[Slika:Jože Plečnik in njegov pes Sivko, ok. 1933.jpg|thumb|left|250px|Plečnik s psom leta 1933]]
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskega stila v modernizem, vsebovale so pa tudi inovativne tlorise. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško–obrtni šoli v [[Praga|Pragi]]. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov. Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.
 
=== Dunajska leta ===
Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov<ref>{{Navedi knjigo|title=Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana|last=Hrausky|first=Andrej|publisher=Cankarjeva založba|year=2017|isbn=978-961-231-575-7|location=Ljubljana|page=12|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/289064704}}</ref>. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji.
 
Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskega stila v modernizem, vsebovale so pa tudi inovativne tlorise. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture.
 
=== Profesor in delo v Pragi ===
Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško–obrtni šoli v [[Praga|Pragi]]. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov.
 
=== Vrnitev v Ljubljano ===
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskega stila v modernizem, vsebovale so pa tudi inovativne tlorise. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško–obrtni šoli v [[Praga|Pragi]]. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov. Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.
 
== Arhitekt ==