AIM-9 Sidewinder: Razlika med redakcijama

[[Slika:Sidewinder Fin.JPG|sličica|150x150_pik|Roleron z zračno gnano vrtavko na repnem stabilizatorju AIM-9B. Zatič na zadnjem delu stabilizatorja drži roleron fiksiran, ob izstrelitvi pa se sprosti.|alt=]]

Pomembna je bila tudi sprememba načina vodenja izstrelka. Pri izstrelku Enzian je vodenje delovalo tako, da je bila vzdolžna os izstrelka vedno usmerjena neposredno v tarčo, kar se je izkazalo za precej neučinkovito. Namesto tega Sidewinder uporablja t.i. ''proporcionalno navigacijo'', katere bistvo je ohranjanje konstantnega kota med vzdolžno osjo izstrelka in linijo med centrom IR detektorja in tarčo. Tako izstrelek ne leti direktno proti tarči, temveč proti točki srečanja pred tarčo. Za razliko od ostalih izstrelkov Sidewinder za preprečitev vrtenja okoli vzdolžne osi uporablja t.i. ''rolerone'', ki so nameščeni na repnih stabilizatorjih. Osnova roleronov so diski, ki jih poganja zračni tok in zaradi žiroskopskega efekta držijo svoj položaj. Če pride do vrtenja izstrelka po vzdolžni osi, žiroskopski učinek premakne rolerone iz nevtralne lege v zračni tok in ustavi vrtenje okoli vzdolžne osi. Ta enostavni princip je bil tako uspešen, da je uporabljen na večini različic izstrelka Sidewinder.

Prva uporaba AIM-9B se je zgodila leta 1958 med konfliktom v [[Tajvanska ožina|Tajvanski ožini]] med tajvanskimi letali [[North American F-86 Sabre|F-86]] in kitajskimi [[Mikojan-Gurevič MiG-15|MiG-15]]. V tem spopadu so Američani Tajvanu skrivaj predelali letala in dobavili pošiljko AIM-9B, ki so jih uspešno uporabili proti presenečenim kitajskim pilotom. To je bil tudi prvi zračni spopad, v katerem so bili uporabljeni izstrelki zrak-zrak.

V enem od teh spopadov se je eden od izstrelkov AIM-9B zaril v trup kitajskega MiG-15 brez da bi eksplodiral. Ta izstrelek so Kitajci poslali v [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], ki je naredilaizdelala praktično identično kopijo pod imenom [[Vimpel K-13|K-13]] ([[NATO]] oznaka: AAA-2 Atoll). To je dalo pomemben zagon sovjetskemu razvoju izstrelkov zrak-zrak, kasneje pa je bilo ugotovljeno, da sta si bila izstrelka AIM-9B in K-13 tako zelo podobna, da je bilo možno med njima brez težav zamenjati posamezne dele.

Prva večja uporaba AIM-9 je bila v vietnamski vojni. V tem času je tudi Vojno letalstvo ZDA spoznalo pomanjkljivosti izstrelkov AIM-4 Falcon in pričelo znjihovo zamenjavo z AIM-9. Mornarica je na podlagi AIM-9B izdelala AIM-9D, kasneje pa na tej osnovi še AIM-9G in AIM-9H. Slednji model je namesto [[Elektronka|elektronk]], ki so zaradi vzletov in pristankov na letalonosilkah pogosto odpovedovale, pričel uporabljati elektroniko na osnovi [[Tranzistor|tranzistorjev]]. Vojno letalstvo je iz AIM-9B razvilo modele E, J in N. Vsi ti izstrelki so bili še vedno uporabni le za izstrelitev z zadnje strani tarče, saj niso imeli zadosti občutljivih IR detektorjev; bil pa je narejen napredek na področju zanesljivosti, okretnosti in dosega. Vseeno je bila verjetnost uničenja tarče le 10 - 15%.

Leta 1977 je bil uveden model AIM-9L, ki je bil prvi, ki ga je bilo možno izstreliti ne glede na položaj nasprotnikovega letala, torej ne več nujno z zadnjega dela. To je bila tudi prva različica po AIM-9B, ki je bila skupna mornarici in vojnemu letalstvu ZDA. Ognjeni krst je doživel že med spopadi nad [[Libija|zalivom Sidra]] leta 1981, kasneje pa se je odlikoval med [[Falklandska vojna|falklandsko vojno]] in v operaciji Mole Cricket 19 v [[Libanonska državljanska vojna|Libanonu]]. V prvih spopadih je bila dosežena verjetnost uničenja tarče okoli 80%, še posebej, ker nasprotniki niso poznali izboljšanih sposobnosti detekcije iz poljubnega kota. Ta model je bil kasneje razvit v AIM-9M z izboljšanimi zmogljivostmi in namenjen predvsem ZDA in najožjim zaveznikom. Za ostale zaveznike so pripravili nekoliko manj zmogljivo različico AIM-9P.

Leta 1987 je vojna mornarica razvila različico AIM-9R, katere namen je bil uporaba slikovnega senzorja namesto predhodnih točkovnih senzorjev. Kasneje je razvoj opustila in skupaj z vojnim letalstvom pričela delati na različici AIM-9X, ki je zadnja različica izstrelka.AIM-9X je nastal kot odgovor na vse boljše protiukrepe, svoje pa je naredil tudi razpad Sovjetske zveze, s katerim so na dan prišli podatki o naprednih in tudi zelo okretnih sovjetskih izstrelkih, kot je [[R-73]]. V ta namen so uporabili infrardeči detektor, ki sta ga razvili Nemčija in Velika Britanija za izstrelek [[ASRAAM]], dodali so integracijo z namerilnim sistemom v pilotski čeladi, za hlajenje pa so prvič uporabili hladilnik na osnovi [[Stirlingov motor|Stirlingovega stroja]], kar je eliminiralo potrebo po skladiščenju stisnjenega argona. Pomembna posodobitev je tudi motor z usmerjanjem potiska, kar pomembno pripomore k izboljšani okretnosti izstrelka. V uporabo je prišel leta 2003.