AIM-9 Sidewinder: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 36:
== Zgodovina ==
Začetki razvoja izstrelka AIM-9 segajo v pozna [[1940.|40. leta]] 20. stoletja, ko se je začel kot idejni projekt ameriške mornarice. Kot osnovo so vzeli eno od [[Tretji rajh|nemških]] različic
[[Slika:Aim-9-seeker-geometry.svg|sličica|197x197_pik|Odnos med zrcalom, IR detektorjem in tarčo.]]
Ena prvih modifikacij je bila uvedba [[Zrcalo|konkavnega zrcala]], ki se je vrtelo okoli vzdolžne osi izstrelka. To zrcalo zbira infrardeče valovanje tarče in ga koncentrira na IR detektor, nameščen pred njim. Obenem vrteče se zrcalo deluje kot [[vrtavka]] in zaradi [[Žiroskop|žiroskopskega efekta]] ohranja orientacijo v prostoru. Pri prehodu IR valovanja skozi modulacijski disk je nastal prekinjen signal, katerega [[amplituda]] je naraščala s povečevanjem oddaljenosti izvora IR valovanja od vzdolžne osi izstrelka.
[[Slika:Sidewinder Fin.JPG|sličica|150x150_pik|Roleron z zračno gnano vrtavko na repnem stabilizatorju AIM-9B]]
Pomembna je bila tudi sprememba načina vodenja izstrelka. Pri izstrelku Enzian je vodenje delovalo tako, da je bila vzdolžna os izstrelka vedno usmerjena neposredno v tarčo, kar se je izkazalo za precej neučinkovito. Namesto tega Sidewinder uporablja t.i. ''proporcionalno navigacijo'', katere bistvo je ohranjanje konstantnega kota med vzdolžno osjo izstrelka in linijo med centrom IR detektorja in tarčo. Tako izstrelek ne leti direktno proti tarči, temveč proti točki srečanja pred tarčo.
Za razliko od ostalih izstrelkov Sidewinder za preprečitev vrtenja okoli vzdolžne osi uporablja t.i. ''rolerone'', ki so nameščeni na repnih stabilizatorjih. Osnova roleronov so diski, ki jih poganja zračni tok in zaradi žiroskopskega efekta držijo svoj položaj. Če pride do vrtenja izstrelka po vzdolžni osi, žiroskopski učinek premakne rolerone iz nevtralne lege v zračni tok in ustavi vrtenje okoli vzdolžne osi. Ta enostavni princip je bil tako uspešen, da je uporabljen na večini različic izstrelka Sidewinder.
Prvi izstrelek tega tipa, AIM-9A, je bil prvič testiran leta 1953. Naslednji model, AIM-9B je bil prvič testiran tri leta kasneje, doživel tudi operativno uporabo in je bil osnova za nadaljnje različice.
== Zasnova ==
Izstrelek Sidewinder sestoji iz detektorja IR valovanja, enote za vodenje, bojne glave in raketnega motorja.
Detektor IR valovanja je nameščen v konici izstrelka. Pri večini različic temelji na zrcalnorefleksnem daljnogledu, ki zbira IR valovanje in ga usmerja na [[Fotodioda|fotodiodo]] ali [[Fotoupornik|fotoupor]], ki vpadlo infrardeče valovanje spreminja v električni signal. Različica AIM-9X kot fotodetektor uporablja [[Senzor CCD|slikovni senzor]], občutljiv za infrardeče valovanje. Takoj za detektorjem je nameščena elektronika, ki obdeluje električni signal iz fotodetektorja in generira krmilne signale za usmerjanje izstrelka. Iz te elektronike je speljan tudi električni priključek, ki povezuje izstrelek s sistemi na letalu in odpade ob izstrelitvi.
Prve različice so uporabljale fotodetektorje na osnovi [[Galenit|svinčevega sulfida]] (PbS), ki pa so občutljivi na valovne dolžine med 1 in 2,5 μm, zaradi česar so bili občutljivi le na zelo vroče točke, kot je izpuh letalskega motorja. Kasnejše različice so uporabljale hlajenje fotodetektorja s pomočjo [[Joule-Thompsonov pojav|Joule-Thompsonovega pojava]], ki je malenkost izboljšalo občutljivost detektorja. Z uvedbo modela AIM-9L so se pričeli uporabljati hlajeni fotodetektorji na osnovi indijevega antimonida (InSb), ki so bolj občutljivi. Za hlajenje se uporablja stisnjen [[argon]], ki je v različicah za vojno letalstvo nameščen v samem izstrelku, mornarica pa namesto tega uporablja zalogo plina v nosilcih orožja na letalu.
Obstajala je tudi različica AIM-9C, kjer so namesto infrardečega vodenja uporabili polaktivno radarsko vodenje. Izstrelek ni bil v operativni rabi in celotno količino so kasneje predelali v [[Protiradarska raketa|protiradarske izstrelke]] AGM-122 Sidearm.
Za vir električne energije, ki služi za pogon servomotorjev za krmarjenje, se uporablja [[električni generator]], ki ga preko turbine poganja trdo gorivo, pri AIM-9X pa za napajanje skrbi termalna [[Baterija (elektrika)|baterija]]. Ta se nahaja neposredno za enoto za vodenje.
Za zaznavanje bližine tarče se uporabljajo infrardeči senzorji bližine, ki sestojijo iz oddajnikov IR sevanja in sprejemnikov, ki zaznavajo odbito IR sevanje od tarče. Pri starejših modelih so se uporabljali magnetni senzorji. Ti senzorji sprožijo bojno glavo, ko je izstrelek dovolj blizu tarče.
Raketni motor je pri večini različic izstrelka dokaj podoben in vsebuje trdo gorivo, ki ne oddaja veliko dima, kar otežuje vidno detekcijo. Na repu izstrelka so štirje stabilizatorji z roleroni, edino AIM-9X ima te površine manjše in so uporabljene za krmiljenje (pri ostalih različicah izstrelkov so za krmiljenje uporabljene sprednje krmilne površine). AIM-9X ima v izpušni šobi raketnega motorja dodane tudi lopute za [[Usmerjevalnik potiska|usmerjanje potiska]], kar poveča okretnost.
== Uporaba ==
Prototipni izstrelek, AIM-9A, je bil prvič uspešno preizkušen že leta 1953. Naslednja različica, AIM-9B, je bila namenjena operativni uporabi in je bila uvedena tri leta kasneje.
Prva uporaba AIM-9B se je zgodila leta 1958 med konfliktom v [[Tajvanska ožina|Tajvanski ožini]] med tajvanskimi letali [[North American F-86 Sabre|F-86]] in kitajskimi [[Mikojan-Gurevič MiG-15|MiG-15]]. V tem spopadu so Američani Tajvanu skrivaj dobavili pošiljko AIM-9B, ki so jih uspešno uporabili proti presenečenim kitajskim pilotom.
V enem od teh spopadov se je eden od izstrelkov AIM-9B zaril v trup kitajskega MiG-15 brez da bi eksplodiral. Ta izstrelek so poslali v [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], ki je naredila identično kopijo pod imenom K-13 ([[NATO]] oznaka: A-2 Atoll). To je dalo pomemben zagon sovjetskemu razvoju izstrelkov zrak-zrak, kasneje pa je bilo ugotovljeno, da sta si bila izstrelka AIM-9B in K-13 tako podobna, da je bilo možno med njima brez težav zamenjati posamezne dele.
Prva večja uporaba AIM-9 je bila v vietnamski vojni. V tem času je tudi Vojno letalstvo ZDA spoznalo pomanjkljivosti izstrelkov AIM-4 Falcon in pričelo z zamenjavo z AIM-9. Mornarica je na podlagi AIM-9B izdelala AIM-9D, kasneje pa na tej osnovi še AIM-9G in AIM-9H. Slednji model je namesto [[Elektronka|elektronk]], ki so zaradi vzletov in pristankov na letalonosilkah pogosto odpovedovale, pričel uporabljati elektroniko na osnovi tranzistorjev. Vojno letalstvo je iz AIM-9B razvilo modele E, J in N. Vsi ti izstrelki so bili še vedno uporabni le za izstrelitev z zadnje strani tarče, saj niso imeli zadosti občutljivih IR detektorjev; bil pa je narejen napredek na področju zanesljivosti, okretnosti in dosega. Vseeno je bila verjetnost uničenja tarče le 10 - 15%.
Leta 1977 je bil uveden model AIM-9L, ki je bil prvi, ki ga je bilo možno izstreliti ne glede na položaj nasprotnikovega letala. To je bila tudi prva različica po AIM-9B, ki je bila skupna mornarici in vojnemu letalstvu ZDA. Ognjeni krst je doživel že med spopadi nad [[Libija|zalivom Sidra]] leta 1981, kasneje pa se je odlikoval med [[Falklandska vojna|falklandsko vojno]] in v operaciji Mole Cricket 19 v [[Libanonska državljanska vojna|Libanonu]]. Ta model je bil kasneje razvit v AIM-9M z izboljšanimi zmogljivostmi in namenjen predvsem ZDA in najožjim zaveznikom. Za ostale zaveznike so pripravili nekoliko manj zmogljivo različico AIM-9P.
Leta 1987 je vojna mornarica razvila različico AIM-9R, katere namen je bil uporaba slikovnega senzorja namesto predhodnih točkovnih senzorjev. Kasneje je razvoj opustila in skupaj z vojnim letalstvom pričela delati na različici AIM-9X, ki je zadnja različica izstrelka.
| |||