Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

odstranjen 101 zlog ,  pred 5 meseci
brez povzetka urejanja
== Življenjepis ==
[[Slika:Jože Plečnik in njegov pes Sivko, ok. 1933.jpg|thumb|left|250px|Plečnik s psom leta 1933]]
Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] TamBil je bil po uvajalnem obdobju študent slavnega arhitekta Otta Wagnerja. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so pokazalebile prestopbistvene za prehod iz secesijskegasecijskega stila v modernizem, vsebovale so pa ztudi inovativnimiinovativne tlorisitlorise. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško–obrtni šoli v [[Praga|Pragi]]. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov. Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil [[Lojze Gostiša]]. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla [[Vaclav Havel]] in [[Milan Kučan]]. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.
 
== Arhitekt ==
[[Slika:Wildpretmarkt 2-4 Ansicht 2.jpg|thumb|right|250px|Zacherlova hiša na [[Dunaj]]u]]
[[Slika:Kostel Nejsvětějšího srdce Páně.JPG|thumb|right|250px|Cerkev Srca Jezusovega v [[Praga|Pragi]]]]
Plečnik je po diplomi celovito in izvirno načrtovalnaredil javne in zasebne stavbe na Dunaju ([[cerkev Sv. Duha, Dunaj|cerkev Sv. Duha]], [[Zacherlova hiša]], Vila Langer, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v [[Praga|Pragi]], kjer je po koncu prve svetovne vojne delal za predsednika T. [[Tomáš Garrigue Masaryk|G. Masaryka]] ([[Hradčani]], predsedniška rezidenca, dvorišča in vrtovi); in za druge naročnike: Cerkev Presvetega Srca Jezusovega. Sodeloval je pri urejanju dvorca Lány. V Ljubljani se je po letu 1921 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: ([[Tromostovje]], [[Osrednja tržnica Ljubljana|arkade z mestno tržnico in ribarnico]], [[Zapornica na Ljubljanici|zapornica na Ljubljanici]], [[Narodna in univerzitetna knjižnica|stavba NUK]], osrednje sprehajališče v [[Tivoli]]ju, [[Čevljarski most, Ljubljana|Čevljarski most]], [[Centralno pokopališče Žale, Ljubljana|mestno pokopališče Žale]], celostna prenova številnih ambientov v mestu ter na Ljubljanskem gradu – [[Šance]]) in drugod po Sloveniji. Posebej se je ukvarjal s sakralno arhitekturo, zidalZidal je nove cerkve, predeloval obstoječe in jih na novo opremljal. Veliko je delal na ozemlju kraljevine Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo [[Ljubljana|Ljubljane]], z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena [[Narodna in univerzitetna knjižnica]]. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, zlasti avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah [[Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina|v Bogojini]] in [[Cerkev sv. Mihaela na Barju|na Barju]]. Ponekod je zaradi pomanjkanja denarja uporabil cenejše materiale, pa iz njih prav tako oblikoval mojstrovine. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni v svojem času (npr. [[Katedrala svobode|stavba slovenskega parlamenta, novi Magistrat]] v Ljubljani) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je ostareli umetnik in upokojeni profesor ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne po Sloveniji: partizanom, talcem, internirancem (Črna na Koroškem, Dolenja vas v Selški dolini, Litija, Ljubljana). Posebej je načrtoval paviljon za maršala Tita na Brionih. Njegovo zadnje veliko delo je obsežna prenova nekdanjega samostana [[Križanke]] v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.
 
Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca delno uredili nekdanje [[Akademski kolegij, Ljubljana|Baragovo semenišče]] (Akademski kolegij, Festivalna dvorana); polovica načrtovanega valja ni bila nikoli postavljena. Ostali sta maketi Mesarskega mostu in Parlamenta v Tivoliju. V [[Zagreb|Zagrebu]] so odstopili od načrta za Lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu [[Maksimir]]ja. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V [[Beograd]]u so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev [[Sveti Anton Padovanski|Svetega Antona Padovanskega]]. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem [[Singidunum|Singidunumu]]. Kip sv. Antona za to cerkev je v bronu oblikoval znameniti kipar [[Ivan Meštrović]].
Brezimni uporabnik