Oton Trabant: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{Infopolje Oseba}} '''Oton Trabant''', slovenski duhovnik in misijonar, * 12. julij 1816, Pišece, † 15. marec 1854, Suunt, Ju... |
m pp viri |
||
Vrstica 22:
V Kartumu, ki je imel tedaj okoli 26.000 prebivalcev, je Trabant končno pričel svoj misijonarski poklic. Tu se je lotil raznovrstnih opravil: opravljal je maše, otroke je učil branja, pisanja, računanja ter verouk. Pouk je opravljal v italijanščini, saj so bili vsi dotedanji misijonarji Italijani. Obenem se je izpopolnjeval tudi še v arabščini, da bi lahko začel učiti otroke muslimanov, ki jih je bilo v mestu velika večina. Lotil se je tudi mizarskih opravil ali šel delati na vrt. Čeprav je bil mestni trg z mesom dobro preskrbljen, je bila zelenjava na njem zelo slabo zastopana. Zato je glavni vrtnar Andrej Hruška, ki je bil predtem dunajski dvorni vrtnar, s seboj iz Evrope prinesel razna semena in začel sam gojiti zelenjavo. Gojili so tudi trto, saj so vino potrebovali za maševanje. Trabant je v Kartumu ostal 7 mesecev, do 30. novembra 1852, ko je s Knobleharjem, Dovjakom in Mozganom odplul dalje proti jugu, kjer naj bi ustanovili novo misijonsko postajo.<ref name="Trabant 4">''[[s:Iz pisma misionarja gospoda Otona Trabanta iz Hartuma, od 7. maliga serpana 1852|Zgodnja Danica]]'', letnik 5, številka 41, 7. oktober 1852, strani 161–162.</ref> Knoblehar se je namreč zavedal, da v islamskem Kartumu pri pokristjanjevanju ne bo imel dosti uspeha, zato je nameraval iti k domorodnim ljudstvom onstran arabskega dosega.<ref>Marko Frelih, ''[http://sem-stage.ljudmila.net/files/article/Frelih.pdf Afrika, ki odhaja in se vrača]''; v: ''Azijske in afriške študije'' letnik 9, številka 3, 2005, stran 45.</ref>
Med potjo so delali postanke po vaseh različnih ljudstev: Šiluk, Nuer, Kik, Heliab, Bor, Čir in Bari. Povsod so navezali stike s poglavarji, jih povabili na ladjo na ogled in jim dajali v dar različne predmete. Konec decembra so Knoblehar, Trabant in Dovjak zboleli za mrzlico, ki pa ni imela hujših posledic, saj so v začetku januarja že vsi okrevali. 3. januarja so po 35 dneh plovbe prispeli v barijsko vas Ulibari, kjer je že živel italijanski misijonar {{ill|Angelo Vinco|it}} in ki naj bi bila izhodiščna točka za iskanje lokacije za novo misijonsko postajo. Po ogledu okoliških krajev so se naposled odločili za pol ure oddaljeni {{ill|Gondokoro|en}}. Le nekaj kilometrov dalje proti jugu se konča plovnost Belega Nila. Skupna razdalja od Gondokorja do Kartuma sicer znaša 1600 km.<ref>
Življenje v Gondokoru je medtem napredovalo s težavo, saj se je pokristjanjevanje domorodcev izkazalo za bolj zahtevno od pričakovanj. Januarja 1854 je umrl Martin Dovjak, sredi februarja je Knoblehar že odrinil iz Kartuma proti Gondokorju, nasproti pa sta mu šla Mozgan in Trabant, ki sta ga srečala po 8 dneh plovbe v Gabat Sejabilu. Ker je bil Trabant že zelo slabega zdravja, ga je Knoblehar 10. marca poslal z ladjo, ki je bila v lasti njim naklonjenega trgovca, Arabca Hagija Ibrahima, proti Kartumu, da si opomore. Mrzlici se je pridružila še [[griža]] in Trabantu se je v naslednjih dneh zdravje tako poslabšalo, da je zjutraj 15. marca na ladji umrl. Še isti dan opoldne sta ga pokopala Hagi Ibrahim in neki kopt v kraju Suunt, na bregu reke na vzpetini med dvema drevesoma. Za sam kraj Suunt je bilo navedeno, da se je nahajal nekje na 12. stopinji severne geografske širine, vendar lahko iz znanega podatka, da je Knoblehar iz Gondokorja v Kartum plul 24 dni, Trabant pa je umrl 13. dan plovbe, sklepamo, da je kraj ležal nekje v relativni bližini današnjega mesta Kaka v Južnem Sudanu. Hagi Ibrahim je nato 29. aprila v Kartum pripeljal Trabantove stvari, ki jih je imel na poti.
Mozgan iz Knoblegar sta se medtem vrnila v Gondokoro, kamor sta prispela 2. aprila. Skupaj z drugimi misijonarji sta oživila misijon in nadaljevala s poučevanjem otrok, Knoblehar pa se je kasneje odpravil raziskovat rečni tok še dalje proti jugu in prišel do otoka Lomutat v današnji Ugandi. Misijon v Gondokorju je uspeval vse do Knobleharjeve smrti leta 1858, ko je začel usihati. Zadnji misijonarji so kraj zapustili januarja 1860, ko so s 6 ladjami odpluli proti severu. S seboj so odpeljali tudi vso opremo, med drugim tudi vse tri zvonove.<ref>Marko Frelih, ''[http://www.obcina-skocjan.si/data//knobleharjevo/knobleharjevo_leto_2019/frelih_marko_2009_sudanska_misija_1848_1858sudan_mission_1848_1858.pdf Sudanska misija 1848 - 1858]'', Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 2009, stran 41.</ref>
| |||