Druga svetovna vojna na Slovenskem: Razlika med redakcijama

Na Slovenskem so bile že pred vojno legalne politične stranke (katoliška, liberalna in socialdemokratska) usmerjene izrazito [[Protirevolucionarni tabor|protikomunistično]]. Zaradi nasilnega obračunavanja komunistov s svojimi nasprotniki in spoznanja, da so po vojni želeli prevzeti oblast po sovjetskem vzoru, so OF nasprotovale. UstanovilePomladi 1942 so ustanovile lastno ilegalno politično predstavništvo, [[Slovenska zaveza|Slovensko zavezo]], ki pa se ni mogla uspešno kosati z OF, ki je bila bolje organizirana in že iz predvojnega obdobja vajena podtalnega delovanja. Slovenska zaveza je bila uradno podrejena [[Jugoslovanska vlada v izgnanstvu|jugoslovanski vladi v izgnanstvu]], ta pa je kot svojo vojsko sprva priznavala izključno [[Slovenski četniki|četniško gibanje]], nastalo iz poražene jugoslovanske vojske. Vendar je v protikomunističnem taboru dejansko vojaško iniciativo imela katoliška struja, saj je bilo četništvo na Slovenskem zelo šibko. Da bi uničil partizanstvo, je protikomunistični tabor tudi vojaško [[Kolaboracija|kolaboriral z okupatorji]] in jim ovajal ter izročal slovenske privržence OF.

Z [[Dolomitska izjava|Dolomitsko izjavo]] iz februarja 1943 so komunisti v OF popolnoma prevladali. 3. septembra istega leta je [[Kapitulacija Italije|Italija kapitulirala]]; italijansko okupacijsko območje in Primorsko je zasedla Nemčija ter jo preoblikovala v [[Operacijska cona Jadransko primorje|Operacijsko cono Jadransko primorje]]. V sledečih tednih so partizani uničili četnike [[Bitka pri Grčaricah|pri Grčaricah]] in PPKM [[Bitka pri Turjaku|na Turjaku]]. Še v istem mesecu so bili v Ljubljani ustanovljeni [[Slovensko domobranstvo|domobranci]], novo kolaboracijsko gibanje pod poveljstvom [[Schutzstaffel|SS]], ki je nadomestilo PPKM. Z nemško okupacijo Madžarske in s tem tudi Prekmurja marca 1944 je celotna Slovenija prešla pod nemško okupacijo.

Na [[Teheranska konferenca|teheranski konferenci]] konec leta 1943 so [[Zavezniki druge svetovne vojne|zavezniki]] jugoslovanske in s tem tudi slovenske partizane priznali kot soborce, s [[Sporazum Tito-Šubašić|sporazumom Tito-Šubašić]] leta 1944 pa jih je [[Jugoslovanska vlada v izgnanstvu]] priznala kot svojo edino legitimno vojaško silo. Po zlomu Nemčije pomladi leta 1945 so partizani v zaključnih operacijah vojne osvobodili Slovenijo;, vvključno Prekmurjus jih[[Primorska|Primorsko]], ki je pribila tempred vojno del italijanske države. V Prekmurju jih je podprla tudi [[Rdeča armada]]. ZasedenaPartizani staso bilazasedli tudi [[Primorska]] s [[Trst|Trstom]], ki je bila že pred vojno del italijanske države, in pa del [[Koroška (zvezna dežela)|avstrijske Koroške]]., vendar so se morali na pritisk zahodnih zaveznikov z obeh območij kmalu umakniti.

Nemška vojska v jugovzhodni Evropi se je uradno predala 9. maja v [[Topolšica|Topolšici]], vendar so se prek Slovenije še naprej umikale številne nemške in kolaboracionističnekolaborantske enote z Balkana, ki so se želele predati zahodnim zaveznikom. Zato so se spopadi zavlekli še v teden po uradni kapitulaciji. Zadnja bitka druge svetovne vojne na Slovenskem in v Evropi nasploh je potekala [[Bitka na Poljani|na Poljani]] 14. in 15. maja 1945.