Vojvodina Bavarska: Razlika med redakcijama

[[Albert Medved]] zaradi nasprotovanja močnejšega dela saškega plemstva svoje oblasti na Saškem ni mogel uveljaviti. Leta 1142 je postal saški vojvoda [[Henrik Lev]] (III. Saški 1142-80 in XII. Bavarski 1156-80). Henrik Lev je leta 1152 pri izvolitvi za kralja pomagal bratrancu [[Friderik I. Barbarossa|Frideriku Barbarossi]] (nečak Konrada III.) pri izvolitvi za kralja, zaradi česar je ta začasno prekinil welfsko-staufovski spor in mu po dolgotrajnih pogajanjih (v katerih je interese Henrika Leva zastopal predvsem njegov stric Welf VI., zadnji bogati welfski knez<ref>Welf VI. je bil sin Henrika Črnega in brat Henrika Ponosnega, očeta Henrika Leva, in Judite, matere Friderika Barbarosse. Bil je mogočen južnošvabski knez, katerega posesti so bile na gosto posejane od Regensburga do Lecha in naprej na Tirolsko. Poleg tega je odbil leta[[Vojvodina 1152Spoleto|vojvoda posedovalSpoleta]] vojvodino(od Spoletoleta 1152), bil je knez [[Sardinija|Sardinije]] in mejni grof Toskane s posestmi mejne[[Matilda Toskanska|grofice Matilde]]. Po smrti svojega sina (1167) je zapravljivi gospod želel svoja posestva prepustiti Henriku Levu, za kar pa je zahteval precejšnjo vsoto denarja. Ker Henrik Lev tega zneskadenarja ni plačalmogel plačati, je ozemlja kupil Friderik Barbarossa, kar so mu omogočili veliki dohodki iz bogate [[Lombardija|Lombardije]]. NaBarbarossa je na podoben način je pridobival tudi druge posesti.</ref>) na zboru v Regensburgu vrnil vojvodino Bavarsko (brez Avstrije, ki jo je [[Vojvodina Avstrija#Avstrija postane vojvodina|povzdignil v dedno vojvodino]], in jo dodelil Henriku II. Jazomirgotu, nasledniku Leopolda IV.; iz vojvodine Bavarske je izločil tudi vojvodino Dachau-[[Andeški#Vojvode Meranski|Meran]] in grofijo [[Tirolska|Tirolsko]]).

Henrik Lev je v prvih letih kooperativno spremljal Friderika Barbarosso na vojnih pohodih v Italijo in na Poljsko, sicer pa je bilo njegovo zanimanje usmerjeno na [[Plemenska vojvodina Saška|Saško]] in v osvajanje slovanskih ozemelj vzhodno od [[Laba|Labe]], kjer je smel samostojno ustanavljati nove škofije. Na Bavarskem je na solni poti od [[Salzach]]a na Švabsko na prehodu čez [[Isar]] zgradil utrjeno mesto [[München]]. Sicer pa je bila Bavarska zanj prostorsko preveč omejena, na vzhodu z novo [[Vojvodina Avstrija|vojvodino Avstrijo]], na severu pa s cesarjevimi osebnimi posestmi; ta je namreč ves čas na vse mogoče načine pridobival in kupoval nova ozemlja, tako da je s staufovskimi in državnimi ozemlji (ki so se raztezala od današnje zahodne Češke proti zahodu do [[Arleško kraljestvo|Burgundije]], z najsevernejšo oporno točko v mestu [[Goslar]] v pogorju [[Harz]]) popolnoma ločil Bavarsko od Henrikovih saških ozemelj.

Sodelovanja med bratrancema je bilo konec, ko je Henrik leta 1176 Frideriku odklonil pomoč v ponovni vojni proti [[Lombardija|lombardskim]] mestom. Potem ko Friderik v Italiji ni uspel, je izkoristil obtožbe saških plemičev in [[köln]]skega nadškofa proti brezobzirnemu in samoljubnemu vojvodi. Henriku Levu je na državnem zboru odvzel obe vojvodini in ga potem še izgnal. Na zborih v [[Gelnhausen|Gelnhausnu]] in [[Altenburg]]u sta bili potem [[Saška (plemenska vojvodina)|Saška]] in Bavarska razkosani v manjše vladavine. Na zboru v Altenburgu v [[Turingija|Turingiji]] je cesar [[Vojvodina Štajerska|Štajersko]] povzdignil v vojvodino]] in jo podelil dotedanjemu mejnemu grofu [[Otokar IV. Štajerski|Otokarju IV. Štajerskemu]], grof Bertold III./IV.<ref> številčenje ni enotno</ref> Andeški pa je postal vojvoda [[MeranoAndeški#Vojvode Meranski|Meranavojvoda Meranski]]. Zmanjšano vojvodino Bavarsko je cesar podelil bavarskemu [[Palatin (naziv)|palatinskemu grofu]] [[Oton I., bavarski vojvoda|Otonu Wittesbachu]].