Zvočna knjiga: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{normativna kontrola}} |
m Biblija.net je posnetke odstranila. |
||
Vrstica 18:
Z razvojem prenosnih snemalnih kaset, so te postale zelo priljubljene. Okoli leta 1960 so knjižnice postale vir prosto dostopnih zvočnih knjig na vinilnih ploščah in kasetah. Leta 1986 se je ustanovilo združenje šestih založnikov, »The Audio Publisher Association«, z namenom ozaveščati potrošnike o bralnih posnetkih teksta. Kasneje, leta 1996, so ustanovili nagrade za zvočne knjige »Audie Awards«. Sčasoma so iz kaset prešli na novejše formate, CD-je. S prihodom interneta, novih stisnjenih avdio formatov in prenosljivih medijev, se je priljubljenost zvočnih knjig povečala.
V Sloveniji so začeli snemati govoreče knjige na magnetne trakove leta 1958. Največja zbirka zvočnih knjig se nahaja v knjižnici [[Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije|Zveze društev slepih in slabovidnih]]. V knjižnici Minke Skaberne za slepe in slabovidne imajo štiri snemalne studie, v katerih so zadnjih 5 let, odkar so začeli izdajati govoreče knjige na zgoščenkah letno izdali 150 knjig. [[Založba Sanje]] je leta 1999 začela z založniškim projektom Pesmi in balade avtorja [[Janez Menart|Janeza Menarta]]. Leto zatem so razvili zbirko zvočnih knjig, s katero so prvič v zvočni obliki predstavili celotno [[France Prešeren|Prešernovo]] Poezijo s Krstom pri Savici. Zasnovali so tudi zbirko mednarodnih zvočnih knjig, h katere ustvarjanju so pritegnili svetovno znane ustvarjalce. Na spletni strani Biblija.net
==Glej tudi==
| |||