Češnjev vrt: Razlika med redakcijama

'''''Češnjev vrt''''' ( {{Jezik-ru|Вишнёвый сад}}), pri nas preveden tudi kot ''Višnjev vrt'', je zadnja igra ruskega dramatika [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehova]]. Napisana je leta 1903. Čehov je igro opisal kot [[Komedija|komedijo]] z nekaterimi elementi [[Farsa|farse]], čeprav jo je [[Konstantin Stanislavski]] kot prvi režiser obravnaval kot [[Tragedija|tragedijo]]. Že od svoje prve produkcije se režiserji spopadajo z dvojno naravo. Pogosto je igra cenjena kot ena od treh ali štirih izjemnih iger Čehova, skupaj z ''[[Galeb|Galebom]]'', ''[[Tri sestre|Tremi sestrami]]'' in ''[[Striček Vanja|Stričkom Vanjo]]'' .<ref>Harold Bloom, ''Genius: A Study of One Hundred Exemplary Authors''.</ref>

Predstava se vrti okoli pravzaprav scenografije posestva, ki je znano po čudovitem nasadu češenj[[Višnja|višenj]] (pri nas so bolj pogoste [[Češnja|češnje]]). To družinsko posestvo pa je v lasti družine z velikimi finančnimi težavami, lastninska razmerja pa ureja ženska vdova. Poleg tematik komedije, kjer neresnost plemenitašev odpira možnosti, za izraz preproste kmečke pameti, so mnogi želeli vplesti tudi tragiko izgubljenosti mnogih vpletenih slojev, kar nudi tragikomično kvaliteto, celo melodramatičnost, kar je novost za rusko dramo. Nova je tudi izrazito prikazana slaba komunikacija med udeleženci, kar naj bi imelo tudi sociološki poudarek.<ref>{{Navedi revijo|last=Öğünç|first=Ömer|date=2017-03-20|title=ANTON CHEKHOV’UN THE CHERRY ORCHARD VE JOHN OSBORNE’UN LOOK BACK IN ANGER OYUNLARINDA SOSYAL SINIF KAVRAMININ KARŞILAŞTIRILMASI|url=http://dergipark.gov.tr/doi/10.17498/kdeniz.297873|journal=Karadeniz|doi=10.17498/kdeniz.297873|issn=1308-6200}}</ref>

Ena glavnih tem predstave je vpliv družbenih sprememb na ljudi. Emancipacija tlačanstva carja [[Aleksander II. Ruski|AleksanderAleksandra II.]] 19. februarja 1861 je omogočila, da so nekdanji kmetje lahko pridobili bogastvo in status. Ob prebujajoči industrializaciji pa ni bilabilo več nenavadno pisati o plemičih tudi drugih držav, ki se ne počutijo bogati, prav nič nenavadno pa ni bilo ob slabih finančnih odločitvah, da plemstvo bankrotira, saj je borza odprla prostor za bančno špekulantstvo. Po štiridesetih letih od emancipacije je Čehov smatral, da bi bilo prav uprizoriti mnoge neumnosti in brezobraznosti nove ruske družbe. Brezobrazni povzpetniki, večni študenti, karierni hlapci, ki nimajo penzije, mladi ljudje, ki jim ni mar nič drugega kot sreča in ljubezen, politikanti, vdove, za katere ne spodobi, da bi bile gospodarstvenice, sposobni in trdni poslovodje, ki imajo velike skrbi, nerodni uradniki, služkinje, ki bi rade največje okrasje, posvojenke, ki se bojijo ljubiti. Učinek teh reform se je še čutil, ko je Čehov pisal štirideset let po množični emancipaciji.<ref>A general overview of these themes, among others, can be found in: Jean-Pierre Barricelli, ed., ''Chekhov’s Great Plays: A Critical Anthology'' (New York, 1981), Richard Peace, ''Chekhov: A Study of the Four Major Plays'' (New Haven, 1983), Donald Rayfield, ''Understanding Chekhov: A Critical Study of Chekhov’s Prose and Drama'' (Madison, 1999).</ref>

Čehov je prvotno zamislil dramo kot komedijo (res je, da je naslovnakomedična stranže delaprvotna takanaslovnica), v pismih pa je zapisal, da je ponekod skorajda farsa.<ref>Hirst, David L. ''Tragicomedy: Variations of melodrama: Chekhov and Shaw''. London: Routledge, 1984, 83</ref> Ko je videl izvirno produkcijo Moskovskega umetniškega gledališča v režiji Konstantina Stanislavskega, je zgrožen ugotovil, da je režiser uprizoril predstavo v tragedijo. Po ruski revoluciji je velik del Čehovih del zelo raznoliko interpretiran, deloma tudi zaradi visoke cenjenosti Stanislavskega v gledališču, deloma pa tudi zaradi političnih tendenc uprizarjanja zgodovine.