HMHS Britannic: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Zm05gamer (pogovor | prispevki)
Odstranil besedilo v predlogi. Besedilo napisal brez predloge (jo bom pozneje)
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 1:
[[Slika:HMHS Britannic.jpg|thumb|right|250px|HMHS Britannic]]
'''HMHS Britannic''' (His Mayestic's Hospital Ship Britannic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik ter tretja od treh ladij iz razreda [[Olympic (razred potniških ladij)|Olympic]] britanske družbe [[White Star Line]]. Bil je častnik flote tako [[RMS Olympic]] kot [[RMS Titanic]].
 
Britannic je bil splovljen pet mesecev pred začetkom [[Prva svetovna vojna|prve svetovne vojne.]] Ladja je bila načrtovana za najvarnejšo od treh ladij iz razreda, zs spremembami zasnove, pridobljenih pri potopu Titanica. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, nekaj mesecev pozneje pa je bila preurejena v [[Bolniška ladja|bolniško ladjo]]. Med letom 1915 in 1916 je služila za bolniško ladjo ter plula med Združenim Kraljestvom in Dardanelami. Zjutraj 21. novembra 1916 je ladja v bližini grškega otoka Kea zadela morsko mino in 55 minut pozneje potonila. V nesreči je umrlo 30 ljudi, preživelo pa jih je 1.035.
 
Preživele potnike so pobrale bližne ladje, nekaj se jih je rešilo na bližno obalo. Britannic je bil največji potniški čezoceanski parnik, izgubljen v prvi svetovni vojni. White Star Line je za nadomestilo dobila nemško ladjo SS Bismarck, kot del povojnih reparacij; kasneje so jo poimenovali  RMS Mayestic.
 
Razbitina ladje Britannic je bila odkrita leta 1975. Odkril jo je francoski raziskovalec [[Jacques-Yves Cousteau]]. Ladijska razbitina ladje Britannic je največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu.
 
== Tehnični podatki ==
Vrstica 22:
 
== Kariera ==
[[Slika:RMS Britannic.jpg|sličica|Originalna sllika ladje Britannic, kot potniška ladja. ]]
Britannicu je bila po testiranju dodeljena medicinska ekipa, ki jo je sestavljalo 101 medicinskih sester, 336 podčastnikov in 55 članov posadke. Posadka se je na ladjo vkrcala že v Belfastu, zdravnice in medicinske sestre so se pa vkrcale v Liverpoolu. Parniku je poveljeval kapitan Charles Alfred Bartlett, konstruktor in glavni inženir pa je bil Robert Flemming. 23. decembra 1915 je Britannic izplul iz Liverpoola na svojo krstno plovbo na grški otok [[Lemnos]] v Egejskem morju, kjer so se na ladjo vkrcali bolni in ranjeni vojaki. Predtem se je ladja ustavila še v [[Neapelj|Neapelju]], kjer je dobila dodaten premog. Po potovanju, ki je trajalo 7 dni, je ladja na otok priplula 30. decembra 1915. V [[Mudros|Mudrosu]] se je ladji pridružila še njena sestrska ladja Olympic in ladji [[RMS Mauretania (1906)|Mauretania]] in Aquitania. Štiri ladje so se za [[novo leto]] pridružile v Mudrosu. Od štirih ladij je bil tedaj Britannic največja potniška ladja na svetu. Na svoji drugi plovbi ladja naredila kratek postanek v Neapelju preden je nadeljevala pot v Mudros. Ko se je ladja vrnila v Združeno Kraljestvo, je štiri tedne preživela, kot plavajoča bolnišnica pred otokom Wight.
[[Slika:HMHS Galeka and the HMHS Britannic.jpg|sličica|Britannic v Mudrosu z HMHS Galeko med vkrcevanjem ranjencev in bolnikov z Galeke. ]]
Tretja plovba je potekala od 20. marca 1916 do 4. aprila. Dardanele so bile evakuirane v januarju. Ob koncu vojaške službe 6. junija 1916 je Britannic odplul v Belfast, kjer so ladjo nameravali preurediti v potniško ladjo. Britanska vlada je družbi White Star Line plačala 75.000 funtov, da bi jo preuredili v potniško ladjo. Preurejanje je potekalo skoraj celo poletje, potem pa so prekinili in ladjo pustili nazaj v bolniško ladjo za opravljanje vojaške službe.
 
Admiraliteta je tako ladjo nazaj povrnila za bolniško ladjo in 26. avgusta 1916 se je Britannic vrnil v vojaško službo, 24. septembra pa je odplul na svjo četrto plovbo v [[Sredozemsko morje]], iz Southamptona na otok Lemnos, ponovno pod poveljstvom kapitana Bartletta. 29. septembra na poti v Neapelj je ladja naletela na hudo [[Nevihta|nevihto]] z vzhoda, ki se je pojavila nepričakovano. 9. oktobra je ladja izplula iz Southamptona. Nato je preplula še peto plovbo, ki jo je zaznamovalo potem, ko je ladja priplula v Mudros se je okužilo nekaj častnikov zaradi bolezni, ki se je prenašala s hrano.
 
Zaradi bolezni in okužbe je življenje na ladji sledilo drugače: ob 6:00 so se bolniki prebudili in pospravili sobe. Zajtrk je bil postrežen ob 6:30, nato je kapitan odpeljal ladjo na pregled. Kosilo je bilo postreženo ob 12:30, malica pa ob 16:30. Bolnike so zdravili med obroki in tisti, ki so želeli na sprehod so to lahko storili. Ob 20:30 so bolniki odšli v posteljo in kapitan je opravil še en pregled. Na voljo so bili medicinski tečaji za usposabljenje medicinskih sester.
 
=== Zadnja plovba ===
Vrstica 49:
 
Hkrati je bilo bolnišnično osebje pripravljeno na evakuacijo. Kapitan je dal ukaz za pripravo reševalnih čolnov, vendar jim ni dovolil, da jih spustijo v vodo. Vsi potniki so z ladje vzeli najbolj dragocene stvari preden so jih evakuirali npr. ladijski kaplan je rešil [[sveto pismo]]. Zbranih je bilo veliko bolnikov in potnikov na ladji, kjer se je začela delati panika. Potem, ko je Major Harolond Priestley prejel novico, da sta se v podpalubju utopila še dva strojnika, je zbral svoje oddelke iz Kraljeve vojaške medicinske enote na zadnjem delu palube A in jim naročil pregledati kabine prvega in drugega razreda, da bi zagotovil, da nihče ne ostane not.
Medtem, ko je kapitan nadeljeval zs svojim plutjem proti otoku je potapljajoči parnik vedno bolj tonil. Nekateri člani posadke so se začeli bati, da bi nagib ladje postal prevelik za spuščanje čolnov, zato so se odločili, da začnejo spuščati prve reševalne čolne v vodo, ne, da bi čakali na ukaz. Kapitan se je nato odločil ustaviti ladjo in njene motorje. Preden je to lahko storil sta dva reševalna čolna že bila spuščena v vodo na levi strani ladje. Še vedno delujoči levi propeler, ki je na pol gledal iz vode, je vase vsrkal oba čolna in ju skupaj z njunimi potniki razkosal. Kapitan je nato končno uspel ustaviti ladjo in njene motorje preden bi propeler vase vsrkal še tretji reševalni čoln. Nato so dokončali vkrcavanje vseh potnikov v reševalne čolne.  
[[Slika:Sinking of the HMHS Britannic.jpg|sličica|Britannic med potapljanjem. ]]
Ob 8:45 je bil nagib ladje tako velik, da so bili vsi škripci čolnov zdaj neuporabni. Zadnji čoln je ladjo zapustil ob 8:46. Na tej točki je kapitan sklenil,da se je potapljanje ladje upočasnilo, zato je zaustavil evakuacijo in ukazal, da naj se motorji ponovno zaženejo v upanju, da bodo z ladjo lahko pripluli do otoka. Ob 8:55 je na ladji zmanjkalo elektrike. Ob 9:00 je bil kapitan obveščen, da se je poplava povečala zaradi gibanja ladje in da je voda dosegla palubo D. Zavedajoč se, da bo zdaj prišlo le še do popolne potopitve je kapitan ustavil ladjo in njene motorje, zažvižgal na piščalko in preostalim častnikom, ki so ostali na ladji ukazal, da naj vsi takoj zapustijo ladjo. Ko je voda dosegla ladijski most, sta kapitan in pomočnik Harry William Dyke odšla iz krova ter skočila v vodo, plavala sta do zložljivega čolna ter se tudi onadva rešila.
 
Britannic se je nato prevrnil na desni bok, pri tem so se zrušili vsi štirje dimniki, eden za drugim. Ko je krma zs propelerji gledala iz vode je premec potonil in udaril v morsko dno, kar je povzročilo strukturno škodo na ladji, nato se je potopila še krma. Ob 9:07 je Britannic za vedno potonil pod valovi Egejskega morja.
 
Medicinska sestra Violet Jessop (ki je leta 1912 preživela potop Titanica in nesrečo ladje Olympic leta 1911) je opisala zadnje trenutke: <blockquote>"Malo se je nagnila, ko je voda dosegla glavno palubo pa se je vedno bolj začela prevračati na desni bok. Vsi dimniki in ladijska oprema na palubi so popadali v morje, kot otroške igrače. Krma se je dvignila visoko v zrak in takrat se je pod vodo zaslišal glasen ropot. Čez nekaj sekund je ladja potonila v globino".
Vrstica 71:
== Razbitina ==
[[Slika:Propeller of the HMHS Britannic.jpg|sličica|Eden od Britannicovih propelerjev. ]]
Razbitina ladje Britannic leži na globini 122 m in 1,5 km od pristanišča Korissia na otoku Kea. Razbitino je [[3. december|3. decembra]] [[1975]] odkril francoski raziskovalec Jacques Cousteau. Pri snemanju ekspidecije je Cousteau imel konferenco z nekaj preživelim osebjem z ladje, vključno z Sheilo MacBeth Mitchell, ki je preživela potop. Leta 1976 je Cousteau zs potapljaško opremo in svojimi potapljači prvič vstopil v razbitino. Izrazil je mnenje, da je ladjo potopil en sam torpedo, kar temelji na veliki škodi sprednjega dela premca.
 
Ladja leži na svojem desnem boku in skriva mesto udarca z mino. Sprednji del premca je poškodovan, ob preostalem delu trupa pa so nekateri ostanki palube C. To je posledica eksplozije, ki je uničila celoten del kobilice med drugim in tretjim podpalubjem, ko je premec udaril v morsko dno saj se ladja zaradi velike dolžine ni mogla potopiti tako, da ne bi premec trčil v morsko dno.
Vrstica 77:
Notranja ladijska oprema in dve dvigali za reševalne čolne sta dobro ohranjeni. Ladijski dimniki so na morskem dnu sploščeni. Večina premoga leži okrog razbitine. Ladijska razbitina ladje Britannic je v dobrem stanju, edini znaki poslabšanja razbitine so otroška igralnica in nekatere kabine za ladijskim mostom. Preostalo je zaenkrat v dobrem stanju. Razbitina leži v dovolj plitvi vodi, da jo lahko obiskujejo potapljači.
 
Od leta 1975, ko je bila razbitina odkrita po do danes je razbitino obiskalo že veliko odprav, med njimi je bil tudi francosko ameriški raziskovalec Robert Ballard, ki je leta 1985 odkril razbitino Titanica. Med ogledom razbitine je Ballard približno dva km in pol od razbitine našel ostanke mine, ki jo je Britannic zadel. Med številnimi odpravami na razbitino sta zaradi težav zs potapljaško opremo umrla dva britanska potapljača; Carl Spencer, 29. maja 2009 in Tim Saville, 29. septembra 2019.
 
Leta 2012 so v nadaljnji ekspedeciji z rebreatherji uspešno namestili in obnovili znanstveno opremo, da bi ugotovili kako hitro bakterije jejo železo na trupu in v koliko letih bodo morje in organizmi razbitino ladje Britannic razgradili v primerjavi z razbitino Titanica.