Spahije: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
→‎Status: nadaljevanje
Octopus (pogovor | prispevki)
Kapikulski spahije
Vrstica 34:
[[Slika:Ralamb Sipahi.jpg|thumb|Anatolski timariot; miniatura, ustvarjena pred letom 1657]]
 
''Timarli sipahi'' ali ''timarli'' (''timarioti'') so bili zakupniki fevda ali posestva (تيمار‎, tîmâr), ki so ga dobili neposredno od osmanskega sultana ali od njegovega pooblaščenega [[beglergegbeglerbeg]]a. Vse prihodke od zemlje so prejemali sami, vendar so morali v zameno opravljati vojaško službo. V njegovo posest so kasneje prišli tudi kmetje na njegovem fevdu. Status timarskih spahij je bil podoben statusu ''vitez''ov v [[Srednji vek|srednjeveški]] [[Evropa|Evropi]]. Od njih so se razlikovali samo po tem, da niso bili lastniki fevdov. Pravico do upravljanja in pobiranja davkov je podeljevala država. Timariot je moral skrbeti za ljudi v svojem fevdu in uriti vojake (''cebelu'') za osmansko vojsko.
 
Timar je bil najmanjša zemljiška enota, ki so jo posedovali spahije. Njen letni dohodek je znašal največ 20.000 [[Akçe|akč]]. Vsota je bila enaka dvema do štirim plačam učitelja. ''Ziamet'' (زعامت) je bil večja zemljiška enota, ki je prinašala do 100.000 akč letno. ''Ziamet'' je bil običajno v posesti spahijskih častnikov. Največja zemljiška enota je bil ''has'' (خاص‎), ki je prinašal več kot 100.000 akč dohodka letno. Posedovali so ga samo najvišji konjeniški častniki.
Vrstica 54:
 
Standardna oprema balkanskih spahij v klasičnem osmanskem obdobju je vsebovala okrogel ščit, sulico, sabljo, kopja in verižno srajco. Njihovi konji so bili oklepljeni. Standardna oprema anatolskih spahijv istem obdobju je vsebovala okrogel ščit, sestavljeni turški lok, puščice, ''kilidž'' (turška sablja) in usnjen ali klobučevinast oklep. Oboji spahije so bili opremljeni z buzdovani in kiji in različnimi sekirami. Anatolski spahije so bili včasih oboroženi tudi s ulicami.
 
==Kapikulski spahije==
Kapikulski spahije ali spahije Porte so bili konjeniške enote osmanskega dvora, konjeniški ekvivalent janičarske pehote. Imeli so šest divizij: spahije, silahtarji, levi in desni ulufedži in levi in desni garipi. Spahije in silahtarji sta bili elitni diviziji. Vsi so dobivali četrtletne plače.
 
Silahtarji (mojstri orožja) so bili izbrani med najboljšimi vojščaki Osmanskega cesarstva. Med silahtarje so povšali vse spahije, ki so na bojišču opravili kakšno junaško dejanje. Na podoben način so novačili tudi v druge štiri manj prestižne divizije kapikulskih spahij. Med silahtarje so sprejemali tudi pešake (''serdengedžti'', kar pomeni ''dajalci svojih glav''), ki so preživeli samomorilske podvige. Janičarje, sprejete med silahtarje, so imeli njihovi nekdanji soborci za izdajalce, čeprav sta bila status in bogastvo silahtarjev tudi zanje zanimiva. Janičarji in drugi vojaki so se zato zavestno vključevali v samomorilske misije.
 
Poveljnik silahtarjev je bil silahtar aga, ki je bi uradni dvorni mojster orožja in tesen sultanov pomočnik, ki mu je pomagal nadeti oklep. Bil je tudi častnik za zvezo, ki je vzdrževal komunikacije med sultanom in [[Veliki vezir|velikim vezirjem]].
 
Divizija spahijev je bila najprestižnejša od šestih divizij. V njej so tradicionalno služili sinovi osmanske elite, se pravi sinovi vezirjev, paš in begov. Spahije in silahtarji so imeli razen rednih plač tudi fevde v okolici [[Istanbul]]a.
 
Ulufedži (dobesedno ''plačanci'') iz obeh njihovih divizij niso imeli timarskih fevdov. Garipi (dobesedno ''ubogi'') so bili v primerjavi z drugimi štirimi divizijami mnogo slabše opremljeni in so prejemali plače.
 
==Sklici==