Georges Sorel: Razlika med redakcijama

dodan 1 zlog ,  pred 2 letoma
m
brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
 
Rojen je bil v meščanski družini v Normandiji. Študiral je na [[Ecole Polytechnique]]. Do svoje upokojitve pri 45 letih je delal kot glavni inženir na oddelku za javna dela. Po upokojitvi se je z majhno pokojnino preselil v predmestje Pariza, kjer je preostanek svojega življenja študiral, razmišljal in pisal. Sorel je pripadal generaciji Francozov, ki so bili prizadeti zaradi [[francosko-pruska vojna|francoskega poraza leta 1870]] proti Nemčiji v in leto kasneje državljanske vojne [[pariška komuna|pariške komune]]. Predvsem je razmišljal kako bi lahko združil družbo. V drugi polovici 1880 je objavljal članke z različnih področjih (hidrologija, arhitektura, fizika, politična zgodovina in filozofija). Njegovo prvo delo, ki je bilo objavljeno, je bilo o [[Sveto pismo|Svetem pismu]] in kakšno vrednost ima pri izobraževanju. Nato je pisal o [[Sokrat]]u, ki je za njega bil aroganten intelektualec, ki je s svojim spraševanjem o stvareh uničeval prepričanja in gotovosti ostalih. Leta 1893 je Sorel padel pod vpliv [[marksizem|marksizma]] in občudoval filozofijo, za katero je menil, da je objektivna. Sorel je sodeloval pri prvih marksističnih revijah, L”re nouvelle in Le Denevir social, nato pa je na koncu stoletja sodeloval v revizionistični razpravi in krizi znotraj marksizma.
 
Leta 1897 je bil udeležen v [[Afera Dreyfus|aferi Dreyfus]], kjer se je v političnem razkolu postavil na stran po oficirja [[Judje|judovskega]] rodu [[Alfred Dreyfus|Alfreda Dreyfusa]], ki je bil po krivem obtožen vohunstva. To ga je pripeljalo do revizije marksizma in ponovno je začel ceniti [[socializem]]. S svojimi novinarskimi prispevki v socialističnih revijah je okoli leta 1905 teoretično razdelal revolucionarni sindikalizem. V svojih dveh najbolj znanih delih ''Razmišljanje o nasilju in iluzijah napredka'' je izrazil prezir do [[meščanstvo|meščanstva]] in njegovih vrednot. Verjel je, da je [[proletariat]] oziroma delavstvo pripravljeno za prevzem oblasti. Ampak ne prek socialističnih politikov, saj so bili del meščanske prevare. Oblast bi prevzeli s splošno [[stavka|stavko]]. Morali bi začeti razredno vojno in začeti fizične spopade z delodajalci in državnimi organi. Na ta način bi junaški delavci, združeni v boju našli pot novo, prvičnejšopravičnejšo družbo. Tako je Sorel poudaril nasilje, čustva in mit kot sredstvo za premagovanje prevladujoče dekandence in demoralizacije. Sam ni imel vizije, kakšna družba bi prevladala po preboju splošne stavke, vendar je verjel, da bosta kohezija in navdušenje, spodbudila nadaljnje sodelovanje in napredek.
 
Okoli leta 1914 se je Sorel začel zanimati za gibanje [[monarhizem|monarhističnega]] nacionalizma. [[Lenin]] ga je cenil, prav tako pa tudi [[Benito Mussolini]], ki je nekaj tednov po Sorelovi smrti prišel na oblast. V času smrti v Boulogne sur Seine je imel ambivalenten odnos tako do [[fašizem|fašizma]] kot do boljševizma. Čeprav se je njegovo pisanje dotaknilo številnih tem, je njegovo delo najbolje zaznamovala interpretacija marksizma, ki je bila nedialektična in nedeterministična, politično proti revolucionarnemu elitizmu in zgrajena na neposrednem demokratičnem delovanju sindikatov, mitu o moči stavke ter pomembni vlogi revolucionarnega nasilja. Sorela lahko razumemo kot levičarskega ali desničarskega misleca. Italijanski fašisti, ga hvalijo kot prednika, vendar je bila njihova vlada v nasprotju z njegovimi prepričanji. Medtem pa je bil tudi pomemben temelj italijanskih komunistov, ki so ga videli kot teoretika proletariata, vendar je bil proti elitni delavski avantgardi, kakršno je uveljavil [[Lenin]] z ostalimi boljševiki. Takšne široko razhajajoče interpretacije izhajajo iz teorije, da se mora moralna oživitev države ponovno vzpostaviti in jo rešiti pred dekandenco. Vendar pa ostaja vprašanje, če se mora ta preporod zgoditi s srednjim in višjim slojem ali s proletariatom.