Georges Sorel: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje oseba}}
'''Georges Sorel''', [[Francozi|fransoski]] [[filozof]], [[publicist]] in [[politik]]. * [[2. november]] [[1847]], [[Cherbourg-Octeville|Cherbourg]], [[Francija]], † [[29. avgust]] [[1922]], [[Boulogne-Billancourt|Boulogne]], Francija.
Poznan je kot eden prvih teoretikov revolucionarnega [[sindikat|sindikalizma]]. S propagiranjem revolucionarnega nasilja je vplival na pomembnejša moderna avtoritarna politična gibanja.
== Življenje ==
Rojen je bil v meščanski družini v Normandiji. Študiral je na [[Ecole Polytechnique]]. Do svoje upokojitve pri 45 letih je delal kot glavni
Leta 1897 je bil udeležen v [[Afera Dreyfus|aferi Dreyfus]], kjer se je v političnem razkolu postavil na stran po oficirja [[Judje|judovskega]] rodu [[Alfred Dreyfus|Alfreda Dreyfusa]], ki je bil po krivem obtožen vohunstva. To ga je pripeljalo do revizije marksizma in ponovno je začel ceniti [[socializem]]. S svojimi novinarskimi prispevki v socialističnih revijah je okoli leta 1905 teoretično razdelal revolucionarni sindikalizem. V svojih dveh najbolj znanih delih ''Razmišljanje o nasilju in iluzijah napredka'' je izrazil prezir do [[meščanstvo|meščanstva]] in njegovih vrednot. Verjel je, da je [[proletariat]] oziroma delavstvo pripravljeno za prevzem oblasti. Ampak ne prek socialističnih politikov, saj so bili del meščanske prevare. Oblast bi prevzeli s splošno [[stavka|stavko]]. Morali bi začeti razredno vojno in začeti fizične spopade z delodajalci in državnimi organi. Na ta način bi junaški delavci, združeni v boju našli pot novo, prvičnejšo družbo. Tako je Sorel poudaril nasilje, čustva in mit kot sredstvo za premagovanje prevladujoče dekandence in demoralizacije. Sam ni imel vizije, kakšna družba bi prevladala po preboju splošne stavke, vendar je verjel, da bosta kohezija in navdušenje, spodbudila nadaljnje sodelovanje in napredek.
Okoli leta 1914 se je Sorel začel zanimati za gibanje [[monarhizem|monarhističnega]] nacionalizma. [[Lenin]] ga je cenil, prav tako pa tudi [[Benito Mussolini]], ki je nekaj tednov po Sorelovi smrti prišel na oblast. V času smrti v Boulogne sur Seine je imel ambivalenten odnos tako do [[fašizem|fašizma]] kot do boljševizma. Čeprav se je njegovo pisanje dotaknilo številnih tem, je njegovo delo najbolje zaznamovala interpretacija marksizma, ki je bila nedialektična in nedeterministična, politično proti revolucionarnemu elitizmu in zgrajena na neposrednem demokratičnem delovanju sindikatov, mitu o moči stavke ter pomembni vlogi revolucionarnega nasilja. Sorela lahko razumemo kot levičarskega ali desničarskega misleca. Italijanski fašisti, ga hvalijo kot prednika, vendar je bila njihova vlada v nasprotju z njegovimi prepričanji. Medtem pa je bil tudi pomemben temelj italijanskih komunistov, ki so ga videli kot teoretika proletariata, vendar je bil proti elitni delavski avantgardi, kakršno je uveljavil [[Lenin]] z ostalimi boljševiki. Takšne široko razhajajoče interpretacije izhajajo iz teorije, da se mora moralna oživitev države ponovno vzpostaviti in jo rešiti pred dekandenco. Vendar pa ostaja vprašanje, če se mora ta preporod zgoditi s srednjim in višjim slojem ali s proletariatom.
== Politika( in politična pisanja) ==▼
Sorel je začel pisati kot marginalni marksist, kritični analitik Marxove ekonomije in filozofije, in ne pobožni komentator. Nato je prevzel revizionizem, postal za nekaj let 'metafizik sindikalizma', kot ga je imenoval Jaurès in se goreče spogledoval s kraljevskimi krogi, nato pa se je vrnil k svoji zavezanosti proletariatu. Ko so boljševiki prišli na oblast, je dokončal svoj cikel iluzij, s tem da je pozdravil Vladimirja Lenina kot vodjo, ki je spoznal svoj mit o sindikalistih.▼
▲== Politika ( in politična pisanja) ==
Sindikalistično ali militantno sindikalno gibanje, ki se je v Franciji razmahnilo okoli leta 1900, je navdihnilo Sorela, da je napisal svoja razmišljanja o nasilju. Vzroku, ki so ga povzročile stavke, so bili na splošno obsojeni celo parlamentarni socialisti, ki so se zavzeli za pogajanja in spravo. In da bi sindikalizmu dal ideologijo, je Sorel objavil serijo člankov, ki so postali, kot ga imenuje eden od njegovih biografov, "znana in zloglasna knjiga." Dejansko je bila Sorelova edina uspešna knjiga izmed približno deset objavljenih, ki je njegovo zapuščino do leta 1912 utrdila kot "vodilno osebnost francoskih sindikalistov." Ta knjiga je izšla v italijanščini, španščini, nemščini, japonščini in angleščini.▼
▲Sorel je začel pisati kot marginalni marksist, kritični analitik Marxove ekonomije in filozofije
▲Sindikalistično ali militantno sindikalno gibanje, ki se je v Franciji razmahnilo okoli leta 1900, je navdihnilo Sorela, da je napisal svoja
Dve njegovi temi sta postali del družboslovne literature: koncept družbenega mita in vrline nasilja. Za Sorela so sindikalna splošna stavka, spodletela marksistična revolucija, krščanski militarizem, zgledi francoske revolucije in slavljenje julija 1848, družbeni miti, ki niso opisi stvari, pač pa sredstva, s katerimi množica odločnost, da začne s politično spremembo.
Miti zajemajo vse najmočnejše nagnjenosti ljudi, stranke ali razreda, splošna stavka pa je "mit, v katerem je socializem v celoti sestavljen." Za Sorela je bila splošna stavka katastrofalen koncept socializma, bistvo razrednega boja in edino pravo marksistično sredstvo za revolucijo. Nikjer Sorel ne podpira neselektivnega, brutalnega nasilja; brezpogojno se zagovarja le nasilje, "razsvetljeno z idejo o splošni stavki". Samo nasilje v marksistični vojni razreda, kot si ga je zamislil Sorel, je v redu in junaško in v prid "davnemu interesu civilizacije". V resnici Sorel ne opravičuje nasilja s filozofskim argumentom, ampak uporablja dolge izlete v zgodovino in trenutne dogodke, ki kažejo, da so etični kodeksi glede na njihov čas in kraj. V skladu s svojim stališčem je lahko Deklaracijo o človekovih pravicah opisal kot "samo brezbarvno zbirko abstraktnih in zmedenih formul, brez kakršnega koli praktičnega vpliva."▼
▲Miti zajemajo vse najmočnejše nagnjenosti ljudi, stranke ali razreda, splošna stavka pa je "mit, v katerem je socializem v celoti sestavljen." Za Sorela je bila splošna stavka katastrofalen koncept socializma, bistvo razrednega boja in edino pravo marksistično sredstvo za revolucijo. Nikjer Sorel ne podpira neselektivnega, brutalnega nasilja; brezpogojno se zagovarja le nasilje, "razsvetljeno z idejo o splošni stavki". Samo nasilje v
== Dela ==
Vrstica 48 ⟶ 49:
{{DEFAULTSORT:Sorel, Georges}}
[[Kategorija:Francoski filozofi]]
[[Kategorija:Francoski novinarji]]
[[Kategorija:Francoski politiki]]
[[Kategorija:Filozofi 19. stoletja]]
[[Kategorija:Filozofi 20. stoletja]]
|