Georges Sorel: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{Infopolje oseba}}
'''Georges Sorel''', [[Francozi|fransoski]] [[filozof]], [[publicist]] in [[politik]]. * [[2. november]] [[1847]], [[Cherbourg-Octeville|Cherbourg]], [[Francija]], † [[29. avgust]] [[1922]], [[Boulogne-Billancourt|Boulogne]], Francija.
'''Georges Sorel''' (2. 11. 1847 – 29. 8. 1922) je bil francoski filozof in teoretik Sorealizma. Njegova predstava o moči mita v življenju ljudi (predvsem nacionalnega) je navdihnila socialiste, anarhiste, marksiste in fašiste. Skupaj z njegovim zagovarjanjem nasilja, je to njegov prispevek, ki se ga najpogosteje spominjamo.
 
Poznan je kot eden prvih teoretikov revolucionarnega [[sindikat|sindikalizma]]. S propagiranjem revolucionarnega nasilja je vplival na pomembnejša moderna avtoritarna politična gibanja.
 
== Življenje ==
Rojen je bil v meščanski družini v Normandiji. Študiral je na [[Ecole Polytechnique]]. Do svoje upokojitve pri 45 letih je delal kot glavni inžinerinženir na oddelku za civilnajavna dela. Po upokojitvi se je z majhno pokojnino, preselil v predmestje Pariza, kjer je preostanek svojega življenja študiral, razmišljal in pisal. Sorel je pripadal generaciji Francozov, ki so bili prizadeti zaradi [[francosko-pruska vojna|francoskega poraza leta 1870]] proti Nemčiji v in leto kasneje državljanske vojne [[pariška komuna|pariške komune]]. Predvsem je razmišljal kako bi lahko združil družbo. V drugi polovici 1880 je objavljavobjavljal članke z različnih področjih( (hidrologija, arhitektura, fizika, politična zgodovina in filozofija). Njegovo prvo delo, ki je bilo objavljeno, je bilo o [[Sveto pismo|Svetem pismu]] in kakšno vrednost ima pri izobraževanju. Nato je pisal o Sokratu[[Sokrat]]u, ki je za njega bil aroganten intelektualec, ki je s svojim spraševanjem o stvareh uničeval prepričanja in gotovosti ostalih. Leta 1893 je Sorel padel pod vpliv [[marksizem|marksizma]] in občudoval filozofijo, za katero je menil, da je objektivna. Sorel je sodeloval pri prvih marksističnih revijah, L”re nouvelle in Le Denevir social, nato pa je na koncu stoletja sodeloval v revizionistični razpravi in krizekrizi znotraj marksizma. Leta 1897 je bil udeležen v [[Afera Dreyfus|aferi Dreyfus]], kjer je branil po krivici obtoženega oficirja judovske vojske [[Alfred Dreyfus|Alfreda Dreyfusa]], ki je bil obtožen vohunstva. To ga je pripeljalo do revizije marksizma in ponovno je začel ceniti socializem. S svojimi prispevki k družbi En Divenireja družbe Enrico Leone in socialističnem gibanju Huberta Lagardelleja je prispeval okoli leta 1905 k teoretični izdelavi revolucionarnega sindikalizma. V svojih dveh najbolj znanih delih Razmišljanje o nasilju in iluzijah napredka je izrazil prezir do meščanstva in njegovih vrednot. Verjel je, da je proletarijat oziroma delavstvo pripravljeno za prevzem oblasti. Ampak ne prek socialističnih politikov, saj so bili del meščanske prevare. Oblast bi prevzeli s splošno stavko. Morali bi se prepustiti razredni vojni in začeti fizične spopade z delodajalci in državnimi organi. Na ta način bi junaški delavci, združeni v boju našli novo družbo. Tako je Sorel poudaril nasilje, čustva in mit kot sredstvo za premagovanje prevladujoče dekandence in demoralizacije. Sam ni imel vizije, kakšna družba bi prevladala po preboju splošne stavke, vendar je verjel, da bosta kohezija in navdušenje, spodbudila nadaljne sodelovanje in napredek. Okoli leta 1914 se je Sorel začel zanimati za gibanje monarhističnega nacionalizma. Občudoval je [[Lenin]]a in tudi [[Benito Mussolini|Mussolinija]], ki je nekaj tednov po Sorelovi smrti prišel na oblast. V času smrti v Boulogne sur Seine je imel ambivalenten odnos tako do fašizma kot do boljševizma. Čeprav se je njegovo pisanje dotaknilo številnih tem, je njegovo delo najbolje zaznamovala interpretacija marksizma, ki je bil globoko anti-determiniran, politično anti-elitističen in zgrajen na neposrednem delovanju sindikatov, mobilisiranju o vlogi mita (zlasti o splošni stavki) ter o moteči in regenerativni vlogi naslija. Sorela lahko razumemo kot levičarskega ali desničarskega mislica. Italijanski fašisti, ga hvalijo kot prednika, vendar je bila njihova vlada v nasprotju z njegovimi prepričanji. Medtem pa je bil tudi pomemben temelj italijanskih komunistov, ki so ga videli kot teoretika proletariata. Takšne široko razhajajoče interpretacije izhajajo iz teorije, da se mora moralna oživitev države ponovno vzpostaviti in jo rešiti pred dekandenco. Vendar pa ostaja vprašanje, če se mora ta preporod zgoditi s srednjim in višjim slojem ali s proletariatom.
 
Leta 1897 je bil udeležen v [[Afera Dreyfus|aferi Dreyfus]], kjer se je v političnem razkolu postavil na stran po oficirja [[Judje|judovskega]] rodu [[Alfred Dreyfus|Alfreda Dreyfusa]], ki je bil po krivem obtožen vohunstva. To ga je pripeljalo do revizije marksizma in ponovno je začel ceniti [[socializem]]. S svojimi novinarskimi prispevki v socialističnih revijah je okoli leta 1905 teoretično razdelal revolucionarni sindikalizem. V svojih dveh najbolj znanih delih ''Razmišljanje o nasilju in iluzijah napredka'' je izrazil prezir do [[meščanstvo|meščanstva]] in njegovih vrednot. Verjel je, da je [[proletariat]] oziroma delavstvo pripravljeno za prevzem oblasti. Ampak ne prek socialističnih politikov, saj so bili del meščanske prevare. Oblast bi prevzeli s splošno [[stavka|stavko]]. Morali bi začeti razredno vojno in začeti fizične spopade z delodajalci in državnimi organi. Na ta način bi junaški delavci, združeni v boju našli pot novo, prvičnejšo družbo. Tako je Sorel poudaril nasilje, čustva in mit kot sredstvo za premagovanje prevladujoče dekandence in demoralizacije. Sam ni imel vizije, kakšna družba bi prevladala po preboju splošne stavke, vendar je verjel, da bosta kohezija in navdušenje, spodbudila nadaljnje sodelovanje in napredek.
 
Okoli leta 1914 se je Sorel začel zanimati za gibanje [[monarhizem|monarhističnega]] nacionalizma. [[Lenin]] ga je cenil, prav tako pa tudi [[Benito Mussolini]], ki je nekaj tednov po Sorelovi smrti prišel na oblast. V času smrti v Boulogne sur Seine je imel ambivalenten odnos tako do [[fašizem|fašizma]] kot do boljševizma. Čeprav se je njegovo pisanje dotaknilo številnih tem, je njegovo delo najbolje zaznamovala interpretacija marksizma, ki je bila nedialektična in nedeterministična, politično proti revolucionarnemu elitizmu in zgrajena na neposrednem demokratičnem delovanju sindikatov, mitu o moči stavke ter pomembni vlogi revolucionarnega nasilja. Sorela lahko razumemo kot levičarskega ali desničarskega misleca. Italijanski fašisti, ga hvalijo kot prednika, vendar je bila njihova vlada v nasprotju z njegovimi prepričanji. Medtem pa je bil tudi pomemben temelj italijanskih komunistov, ki so ga videli kot teoretika proletariata, vendar je bil proti elitni delavski avantgardi, kakršno je uveljavil [[Lenin]] z ostalimi boljševiki. Takšne široko razhajajoče interpretacije izhajajo iz teorije, da se mora moralna oživitev države ponovno vzpostaviti in jo rešiti pred dekandenco. Vendar pa ostaja vprašanje, če se mora ta preporod zgoditi s srednjim in višjim slojem ali s proletariatom.
== Politika( in politična pisanja) ==
Sorel je začel pisati kot marginalni marksist, kritični analitik Marxove ekonomije in filozofije, in ne pobožni komentator. Nato je prevzel revizionizem, postal za nekaj let 'metafizik sindikalizma', kot ga je imenoval Jaurès in se goreče spogledoval s kraljevskimi krogi, nato pa se je vrnil k svoji zavezanosti proletariatu. Ko so boljševiki prišli na oblast, je dokončal svoj cikel iluzij, s tem da je pozdravil Vladimirja Lenina kot vodjo, ki je spoznal svoj mit o sindikalistih.
 
== Politika ( in politična pisanja) ==
Sindikalistično ali militantno sindikalno gibanje, ki se je v Franciji razmahnilo okoli leta 1900, je navdihnilo Sorela, da je napisal svoja razmišljanja o nasilju. Vzroku, ki so ga povzročile stavke, so bili na splošno obsojeni celo parlamentarni socialisti, ki so se zavzeli za pogajanja in spravo. In da bi sindikalizmu dal ideologijo, je Sorel objavil serijo člankov, ki so postali, kot ga imenuje eden od njegovih biografov, "znana in zloglasna knjiga." Dejansko je bila Sorelova edina uspešna knjiga izmed približno deset objavljenih, ki je njegovo zapuščino do leta 1912 utrdila kot "vodilno osebnost francoskih sindikalistov." Ta knjiga je izšla v italijanščini, španščini, nemščini, japonščini in angleščini.
Sorel je začel pisati kot marginalni marksist, kritični analitik Marxove ekonomije in filozofije, in ne pobožni komentator. Nato je prevzel revizionizem, postal za nekaj let 'metafizik sindikalizma', kot ga je imenoval Jaurès[[Jean inJaurès|Jaurès]], se gorečekratek spogledovalčas scelo spogledoval kraljevskimiz krogimonarhisti, nato pa se je vrnil k svoji zavezanosti proletariatu. Ko so boljševiki prišli na oblast, je dokončal svoj cikel iluzij, s tem da je pozdravil Vladimirjaprepoznal Lenina kot vodjo, ki je spoznalrealiziral svojnjegov mit o sindikalistihsindikalizmu.
 
Sindikalistično ali militantno sindikalno gibanje, ki se je v Franciji razmahnilo okoli leta 1900, je navdihnilo Sorela, da je napisal svoja razmišljanja''Razmišljanja o nasilju.'' Vzroku,(Réflexions kisur sola gaviolence). povzročileNasilnim stavke,stavkam so bili na splošno obsojeninenaklonjeni celotudi parlamentarni socialisti, ki so se zavzeli za pogajanja in spravo. In da bi sindikalizmu dal ideologijo, je Sorel objavil serijo člankov, ki so postali, kot ga imenuje eden od njegovih biografov, "znana in zloglasna knjiga." Dejansko je bila Sorelova edina uspešna knjiga izmed približno deset objavljenih, ki je njegovo zapuščino do leta 1912 utrdila kot "vodilno osebnost francoskih sindikalistov." Ta knjiga je izšla v italijanščini, španščini, nemščini, japonščini in angleščini.
Dve njegovi temi sta postali del družboslovne literature: koncept družbenega mita in vrline nasilja. Sorelu splošna stavka sindikalista, katastrofalna marksistična revolucija, kristjanova cerkev militant, legende o Francoski revoluciji in spominjanje na junijske dneve so vsi miti, ki moške premikajo, precej neodvisno od njihove zgodovinske resničnosti. Kot je rekel eden od Sorelovih učencev (Benito Mussolini), moški ne premikajo gora; treba je samo ustvariti iluzijo, da se gore premikajo. Socialni miti, pravi Sorel, niso opisi stvari, ampak "izrazi odločnosti za ravnanje."
 
Dve njegovi temi sta postali del družboslovne literature: koncept družbenega mita in vrline nasilja. Za Sorela so sindikalna splošna stavka, spodletela marksistična revolucija, krščanski militarizem, zgledi francoske revolucije in slavljenje julija 1848, družbeni miti, ki niso opisi stvari, pač pa sredstva, s katerimi množica odločnost, da začne s politično spremembo.
Miti zajemajo vse najmočnejše nagnjenosti ljudi, stranke ali razreda, splošna stavka pa je "mit, v katerem je socializem v celoti sestavljen." Za Sorela je bila splošna stavka katastrofalen koncept socializma, bistvo razrednega boja in edino pravo marksistično sredstvo za revolucijo. Nikjer Sorel ne podpira neselektivnega, brutalnega nasilja; brezpogojno se zagovarja le nasilje, "razsvetljeno z idejo o splošni stavki". Samo nasilje v marksistični vojni razreda, kot si ga je zamislil Sorel, je v redu in junaško in v prid "davnemu interesu civilizacije". V resnici Sorel ne opravičuje nasilja s filozofskim argumentom, ampak uporablja dolge izlete v zgodovino in trenutne dogodke, ki kažejo, da so etični kodeksi glede na njihov čas in kraj. V skladu s svojim stališčem je lahko Deklaracijo o človekovih pravicah opisal kot "samo brezbarvno zbirko abstraktnih in zmedenih formul, brez kakršnega koli praktičnega vpliva."
 
Miti zajemajo vse najmočnejše nagnjenosti ljudi, stranke ali razreda, splošna stavka pa je "mit, v katerem je socializem v celoti sestavljen." Za Sorela je bila splošna stavka katastrofalen koncept socializma, bistvo razrednega boja in edino pravo marksistično sredstvo za revolucijo. Nikjer Sorel ne podpira neselektivnega, brutalnega nasilja; brezpogojno se zagovarja le nasilje, "razsvetljeno z idejo o splošni stavki". Samo nasilje v marksistični[[razredi vojniboj|razrednem razredaboju]], kot si ga je zamislil Sorel, je v redu indopustno, junaško in v prid "davnemudružbenemu interesu civilizacije"razvoju. V resnici Sorel ne opravičuje nasilja s filozofskim argumentom, ampak uporablja dolge izlete v zgodovino in trenutne dogodke, ki kažejo, da so etični kodeksi glede na njihov čas in kraj. V skladu s svojim stališčem je lahko ''[[Deklaracija o človekovih pravicah|Deklaracijo o človekovih pravicah]]'' opisal kot "samo brezbarvno zbirko abstraktnih in zmedenih formul, brez kakršnega koli praktičnega vpliva."
== Sorelovo izražanje mnenja do znanosti: ==
* Znanost ni realnost
* Znanost ni narava
* Znanost ni recept
 
== Dela ==
Vrstica 48 ⟶ 49:
{{DEFAULTSORT:Sorel, Georges}}
[[Kategorija:Francoski filozofi]]
[[Kategorija:Francoski novinarji]]
[[Kategorija:Francoski politiki]]
[[Kategorija:Filozofi 19. stoletja]]
[[Kategorija:Filozofi 20. stoletja]]