Prekomorske brigade NOVJ: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 11:
V [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] je fašistična Italija kot politične internirance v [[koncentracijsko taborišče|koncentracijska taborišča]] zaprla več kot 60.000 [[Slovenci|Slovencev]] (z okupiranega ozemlja današnje zahodne Slovenije) ter nekaj tisoč [[Hrvati|Hrvatov]] in [[Srbi|Srbov]]. Država je kapitulirala septembra 1943, zaradi česar so ti interniranci prišli pod nadzor zavezniških okupacijskih oblasti. Razen teh se je v Italiji nahajalo tudi več 10.000 Slovencev in Hrvatov, ki so bili kot [[državljan]]i Italije – s [[Primorska|Primorske]], iz [[Istra|Istre]] in [[Benečija|Beneške Slovenije]] – mobilizirani v italijansko vojsko ter bili vključeni večinoma v kazenske delovne enote, t. i. specialne bataljone; pa tudi okoli 6000 antifašističnih Primorcev in Istranov, ki jih je Italija konfinirala v svojih ječah in posebnih taboriščih v notranjosti Italije in na otokih, kot so [[Tremiti]], [[Lipari]], [[Ustica]] in [[Ponza]]. Izmed vseh teh so se tisti na severu Italije prebili na Primorsko in v Istro, večji del, ki se je nahajal v srednji in južni Italiji, pa so [[Zavezniki]] zbrali v več zbirnih taboriščih ter nato vse premestili v osrednje taborišče v [[Carbonara|Carbonari]] blizu [[Bari]]ja, ki je bilo pod vodstvom vojske italijanskega maršala [[Pietro Badoglio|Pietra Badoglia]].
Takoj po osvoboditvi Italije, oktobra 1943, je prišla v taborišče delegacija NOVJ ter tam po dogovoru z zavezniki ustanovila svojo [[vojaška baza|bazo]]. Zatem se je z oblastmi pogodila o samoorganizaciji taboriščnega življenja ter odpravi [[četniki (Kraljevina Jugoslavija)|četniške straže]], kar je omogočilo tudi ustanovitev taboriščnega komiteja [[Komunistična partija Jugoslavije|Komunistične partije Jugoslavije]] (KPJ) ter ustanovitev 1. prekomorske brigade [[20. oktober|20. oktobra]] 1943.
Okupatorska oblast in maršal Badoglio se nista strinjala o prehodu nekdanjih pripadnikov – mobiliziranih Slovencev in Hrvatov – italijanske vojske v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije, zaradi česar je večje število slednjih prebegnilo iz zbirnih taborišč na zbirne točke NOVJ v [[Taranto|Tarantu]], [[Neapelj|Neaplju]], [[Foggia|Foggi]], [[Brindisi]]ju in nekaterih drugih krajih ter nato v Gravino. Približno 20.000 Primorcev in Istranov, ki so bili ob osvoboditvi Italije na [[Sardinija|Sardiniji]], pa ni bilo v stiku s pripadniki NOVJ, spomladi [[1944]] so bili premeščeni na [[Korzika|Korziko]] in nato v južno [[Francija|Francijo]], kjer so bili pridržani vse do decembra [[1945]].
| |||