William Hamilton (filozof): Razlika med redakcijama

'''Sir William Hamilton, 9. baronet''', [[Škoti|škotski]] [[filozof]], [[logik]], * ([[8. marec]] [[1788]], [[Glasgow]], [[Škotska]], [[Združeno kraljestvo|ZK]], -† [[6. maj]] [[1856]], [[Edinburg) je bil]], škotski metafizik in filozofŠkotska, ki je veliko delal tudi na področju logikeZK.

William Hamilton se je 8. marca 1788 rodil v izobraženi družini. Njegov oče William Hamilton je bil profesor anatomije in botanike na univerzi[[Univerza v Glasgowu|Univerzi v Glasgowu]]. Po smrti očeta je za Williama in njegovega mlajšega brata Thomasa skrbela le še mati Elizabeth Stirling. William se je izobraževal na Glasgowski gimnaziji, dve leti pa je preživel tudi na zasebni šoli v Chiswicku v Kentu. Leta 1803 se je vpisal na univerzoUniverzo v Glasgowu, kjer se je pri profesorju Georgu Jardinu učil logike, pri profesorju Jamesu Mylnu pa moralne filozofije . Izkazal se je za izjemno inteligentnega, v naslednjih dveh letih pa je študiral tudi matematiko, medicino in naravoslovje. Pozimi leta 1806 je nadaljeval s študijem medicine na Edinburški[[Univerza v Edinburgu|Univerzi v univerziEdinburgu]].

Na univerzi[[Univerza v Oxfordu|Univerzi v Oxfordu]] je s pomočjo štipendije študiral predvsem umetnost in filozofijo ter leta 1811 diplomiral, 3tri leta kasneje pa magistriral. Nameraval je delati v medicini, a je to idejo opustil, ko je zapustil Oxford. Leta 1813 je postal kvalificiran advokat, kljub temu pa je še naprej živel bolj kot študent. V tistem času je predvsem raziskoval in hkrati postopoma oblikoval svoj filozofski sistem. Z raziskavami svoje družine in prednikov je potrdil, da zastopa družino Hamilton iz Prestona in 1816 prevzel naziv baronet, ki ni bil uporabljen od smrti Roberta Hamiltona iz Prestona leta 1701.

Leta 1829 je izdal svoje prvo delo, esej z naslovom ''Filozofija brezpogojnega'' (Philosophy of the Unconditioned'' (''Filozofija brezpogojnih''), ki naj bi bil kritika ''Cours de philosophie'' Viktorjatakrat zelo uveljavljenega francoskega filozofa [[Victor Cousin|Victorja Cousina]], leta 1836 pa je bil sprejet v društvo logikov in metafizikov na univerziUniverzi v Edinburgu. Napisal je mnoge članke o organizaciji in reformi univerze, med drugim tudi članek, kjer je izrazil za tisti čas nesprejemljiv pogled na študij matematike. Zaradi paralize, ki ga je doletela julija leta 1844, je bil do smrti ostal invaliden. Paraliza sicer ni imela vpliva na njegov um, zato je še naprej učil. Leta 1855 je bil izvoljen za častnega člana Ameriške akademije znanosti in umetnosti (American Academy of Arts and Sciences) in pozimi še zadnjič učil svoj razred. Umrl je 6. maja 1856, nasledil pa ga je sin Sir William Stirling-Hamilton, 10. baronet, ki je bil general v britanski vojski.

Hamilton je bil pripadnik škotske filozofije zdravega razuma in viden zagovornik in raziskovalec [[Thomas Reid|Thomasa Reida]], čeprav je pod vplivom Kanta[[Kant]]a presegel tradicije zdravorazumske šole in združil relativnost znanja z naivnim realizmom. Njegova psihologija je, medtem ko je zaznamovala napredovanje dela Reida in [[Dugald Stewart|Stewarta]], bila "fakultetne" vrste in so jo zdaj v veliki meri nadomestili drugi pogledi. Njegov prispevek k logiki je bila zdaj že dobro znana teorija kvantifikacije predikata, s katero je postal predhodnik sedanje algebrske šole logikov.

Svoje stališče, da je neskončnost "neprepoznavna in nepredstavljiva.," je opisal v svojem najvplivnejšem delu, eseju Filozofija brezpogojnega. Ta nauk z njegove filozofske plati je protest proti Kantovemu skeptičnemu razmišljanju, ki pravi, da razum prihaja do brezupnih nasprotij. Na svoji teološki plati pa oznanja nemožnost spoznanja Absolutnega Bitja.

Kant je aprioreapriorne označil kot samo oblike uma in v skladu s tem so ideje o sebi, vesolju in Bogu postale le regulativne v našem intelektualnem postopku in nikakor niso garancija resnice. V skladu s tem se je Kant osredotočil na "protislovnost na videz dogmatičnih spoznanj (cum antitezi), saj v nobeni od njih ne moremo odkriti nobene odločene superiornosti." To so bila, da je svet imel začetek, da ga ni; da je vsaka sestavljena snov sestavljena iz preprostih delov, da nobena sestavljena stvar ni sestavljena iz preprostih delov; da vzročnost po naravnih zakonih ni edina vzročnost, ki deluje na izvoru sveta, da ni druge vzročnosti; da je nujno potrebno višje bitje, da takšnega bitja ni. Hamiltonov cilj je bil zatrjevati, da takšna protislovja niso posledica razuma, ampak poskus pritiska na razum in tako preseganja njegovih mej.