Georges Sorel: Razlika med redakcijama

Rojen je bil v meščanski družini v Normandiji. Študiral je na Ecole Polytechnique. Do svoje upokojitve pri 45 letih je delal kot glavni inžiner na oddelku za civilna dela. Po upokojitvi se je z majhno pokojnino, preselil v predmestje Pariza, kjer je preostanek svojega življenja študiral, razmišljal in pisal. Sorel je pripadal generaciji Francozov, ki so bili prizadeti zaradi francoskega poraza leta 1870 proti Nemčiji in leto kasneje državljanske vojne pariške komune. Predvsem je razmišljal kako bi lahko združil družbo. V drugi polovici 1880 je objavljav članke z različnih področjih( hidrologija, arhitektura, fizika, politična zgodovina in filozofija). Njegovo prvo delo, ki je bilo objavljeno, je bilo o Svetem pismu in kakšno vrednost ima pri izobraževanju. Nato je pisal o Sokratu, ki je za njega bil aroganten intelektualec, ki je s svojim spraševanjem o stvareh uničeval prepričanja in gotovosti ostalih. Leta 1893 je Sorel padel pod vpliv marksizma in občudoval filozofijo, za katero je menil, da je objektivna. Sorel je sodeloval pri prvih marksističnih revijah, L”re nouvelle in Le Denevir social, nato pa je na koncu stoletja sodeloval v revizionistični razpravi in krize znotraj marksizma. Leta 1897 je bil udeležen v [[Afera Dreyfus|aferi Dreyfus]], kjer je branil po krivici obtoženega oficirja judovske vojske [[Alfred Dreyfus|Alfreda Dreyfusa]], ki je bil obtožen vohunstva. To ga je pripeljalo do revizije marksizma in ponovno je začel ceniti socializem. S svojimi prispevki k družbi En Divenireja družbe Enrico Leone in socialističnem gibanju Huberta Lagardelleja je prispeval okoli leta 1905 k teoretični izdelavi revolucionarnega sindikalizma. V svojih dveh najbolj znanih delih Razmišljanje o nasilju in iluzijah napredka je izrazil prezir do meščanstva in njegovih vrednot. Verjel je, da je proletarijat oziroma delavstvo pripravljeno za prevzem oblasti. Ampak ne prek socialističnih politikov, saj so bili del meščanske prevare. Oblast bi prevzeli s splošno stavko. Morali bi se prepustiti razredni vojni in začeti fizične spopade z delodajalci in državnimi organi. Na ta način bi junaški delavci, združeni v boju našli novo družbo. Tako je Sorel poudaril nasilje, čustva in mit kot sredstvo za premagovanje prevladujoče dekandence in demoralizacije. Sam ni imel vizije, kakšna družba bi prevladala po preboju splošne stavke, vendar je verjel, da bosta kohezija in navdušenje, spodbudila nadaljne sodelovanje in napredek. Okoli leta 1914 se je Sorel začel zanimati za gibanje monarhističnega nacionalizma. Občudoval je [[Lenin]]a in tudi [[Benito Mussolini|Mussolinija]], ki je nekaj tednov po Sorelovi smrti prišel na oblast. V času smrti v Boulogne sur Seine je imel ambivalenten odnos tako do fašizma kot do boljševizma. Čeprav se je njegovo pisanje dotaknilo številnih tem, je njegovo delo najbolje zaznamovala interpretacija marksizma, ki je bil globoko anti-determiniran, politično anti-elitističen in zgrajen na neposrednem delovanju sindikatov, mobilisiranju o vlogi mita (zlasti o splošni stavki) ter o moteči in regenerativni vlogi naslija. Sorela lahko razumemo kot levičarskega ali desničarskega mislica. Italijanski fašisti, ga hvalijo kot prednika, vendar je bila njihova vlada v nasprotju z njegovimi prepričanji. Medtem pa je bil tudi pomemben temelj italijanskih komunistov, ki so ga videli kot teoretika proletariata. Takšne široko razhajajoče interpretacije izhajajo iz teorije, da se mora moralna oživitev države ponovno vzpostaviti in jo rešiti pred dekandenco. Vendar pa ostaja vprašanje, če se mora ta preporod zgoditi s srednjim in višjim slojem ali s proletariatom.