Šintoizem: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m vrnitev sprememb uporabnika 188.230.190.151 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Artanisen Oznaka: vrnitev |
||
Vrstica 8:
Šintoistični bogovi se imenujejo ''[[kami]]''. So sveti duhovi, ki prevzemajo oblike stvari in pojmov, pomembnih za življenje, kot je [[veter]], [[dež]], gore, drevesa, reke in plodnost. Ljudje po smrti postanejo ''kami'', njihove družine pa jih globoko spoštujejo kot predniške ''kami''. ''Kami'' posebnih ljudi so celo spravljeni v nekaterih svetiščih. Boginja Sonca [[Amaterasu]] velja za najpomembnejši šintoistični ''kami''.
V nasprotju z veliko monoteističnimi verami, v šintoizmu ni brezpogojnosti. Ni brezpogojne pravice in krivice, nihče ni popoln. Šintoizem je [[optimizem|optimistična]] vera, saj prevladuje mišljenje, da so ljudje načeloma dobri, zlo pa povzročajo hudobni duhovi. Posledično je namen večine šintoističnih obredov odganjanje hudobnih duhov z očiščevanjem, molitvami in žrtvovanjem duhovom ''kami''.
Šintoistična svetišča so kraji, namenjeni čaščenju in bivanju ''kami''. V večini svetišč redno prirejajo festivale (''macuri''), zato da ''kami'' pokažejo zunanji svet.
Vrstica 23:
V Obdobju kulture [[Jajoj]] (300 pr. n. št.-300) so se pojavila ogledala, meči in dragulji, trgovski izdelki iz celinske Azije. V šintoizmu jih povezujejo cesarskim božanskim ustoličenjem. Še vedno je bila najpogostejša klanska ureditev, največjo moč je vel določen vodja, ki je bil poglavar in vrhovni svečenik. Navadno je osvajalec asimiliral poraženca v svoja prepričanja in ''kamije''. V tem obdobju se pojavijo formalne šintoistične prakse, na primer ''niiname'', zgodnja različica današnjega festivala žetve s priprošnjo k dobri žetvi, navadno z dajatvijo riža ali osebnih predmetov.
V obdobju Kofun (300-538) se v versko prakso uvedejo zvonovi in bobni, pogrebne gomile. Pride do ustanovitve cesarske družine in fevdalnega sistema. Kulturi Jamato in Izumo imata vsaka svoje veliko osrednje svetišče, obe še danes stojita ([[svetišče v Iseju]] in [[Izumo Tajša]]). Tesna zavezništva na azijski celini so močno vplivala na politično in družbeno dogajanje na Japonskem. Največje spremembe so v načinu pokopa, vojskovanju, uvozili so kitajske pismenke za zapis imen in dogodkov v trgovske in politične zapiske. Leta 513 so na dvor priklicali konfucijskega šolnika, leta 552 ali 538 je dobil vodja ljudstva Jamato lastno budistično ikono, kar je spremenilo tok japonske verske zgodovine. Uvedbi budizma v 6. stoletju je sledilo nekaj začetnih nasprotovanj, vendar sta lahko obe veri hitro harmonično soobstajali in se celo dopolnjevali.
V Obdobjih Asuka in Nara (538-794) je budizem tudi s podporo cesarjev in pomembnežev z dvora postajal pomembna duhovna, verska in politična sila. Cesar Tenmu je leta 685 ukazal namestitev budistične skrinjice v vsako hišo. Duhovno je še vedno pomenil posredovanje kitajskih kulturnih idej na Japonsko. Leta 692 je na Japonskem delovalo 545 svetišč in templjev.
Vrstica 29:
Kodeks Tajho iz leta 701 naj bi zajezil zunanje vplive in stabiliziraj japonsko družbo preko cesarske moči. Zaobjemal je regulacije na področju vere (registracija vseh templev, svečenikov, duhovnikov in nun), vladne strukture, zemlje, kazenskega in civilnega prava. Kroniki Kodžiki in Nihon Šoki iz začetka 8. stoletja sta zborni deli obstoječih mitov in legend. Napisani sta bili z namenom vpeljave taoističnih, konfucijanističnih in budističnih tem v japonsko verovanje, pa tudi legitimiranja cesarske hiše. V kroniki ''Kodžiki'' je navedeno, da so člani japonske cesarske družine potomci sončnega božanstva Amaterasu.
Budizem se strukturno vpelje v japonsko družbo tekom vladavine [[Šomu (japonski cesar)|cesarja Šoma]] (724-749). Cesar položi načrte za [[Buda Dajniči|Velikega sončnega Buda]] po podobi Vairokana. Veliko budistov je videlo ''kami'' kot varuhe budistične manifestacije in tudi kot varuhe oziroma učence Bud in [[Bodhisatva|bodhisatev]]. Dvorni misleci so pojasnjevali razlike med domorodno in budistično tradicijo. ''Kami'' naj bi bili nadnaravna bitja, še vedno ujeta v krogu rojstev in smrti (reinkarnacije), ob čemer bi varovali budizem in omogočali učenje sočutja. [[Kukaj]] (774-835) je izzval to interpretacijo. ''Kamije'' je videl kot utelešenja Bud samih (teorija [[hondži sujdžaku]]) ali pa celo Bude sami. Ta vključujoča interpretacija, zacementirana v kodeksu ''[[šinbucu šugo]],'' je veljala do konca Obdobja Edo, saj v srednjeveški in zgodnji moderni dobi ni bilo teološkega pristopa k šintoizmu. [[Motoori Norinagi]] (1730-1801) je želel takrat veljavno verovanje prečistiti v prvotni pravi šintoizem, a se je izkazalo, da so že mitologije iz prvih pisnih virov, kot je ''Nihon Šoki,'' polni izposojenih načel iz taoizma. Poskus je pripomogel h kasnejši ločitvi šintoizma od budizma.
V Obdobju Mejdži je šintoizem postal spet ločen od budizma. Mite o nastanku Japonske so uporabili za ohranjanje cesarjevega kulta kot del sodobne graditve narodne zavesti. Šintoistični svečeniki so postali državni uradniki, pomembna svetišča so začela prejemati vladne investicije. Razdeljena so bila na 12 nivojev po hierarhiji s svetiščem v Iseju na vrhu. Država je narekovala uradno teologijo s svetostjo japonskega imperija kot osredjem dogme. Propaganda ni bila zelo priljubljena, zato se je proti koncu 70. let 19. stoletja ukinila. Japonski nacionalizem je ostal tesno povezan z legendami o nastanku in starodavno vladavino. Šele po drugi svetovni vojni je cesar Šova razglasil, da kot cesar ni božanstvo v človeški obliki.
| |||