Musa Čelebi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
Osmansko medvladje
Octopus (pogovor | prispevki)
Vrstica 23:
 
Musa je skladno s sporazumom odplul preko [[Črno morje|Črnega morja]] v [[Kneževina Vlaška|Vlaško]] in se povezal v [[Mircea I. Vlaški|Mirceo I.]] Sulejman se je moral zdaj vojskovati na dveh frontah: proti Mehmedu v Anatoliji in Musi v Evropi. Strategija bratov je bila samo delno uspešna, ker se je Sulejman odrekel Anatoliji, vendar je bil dovolj močan, da je porazil Muso. Musa se je kljub porazu do leta 1410 vojskoval proti Sulejmanu s taktiko udari in pobegni. Sulejman je v tem času zaradi svojega neobvladljivega vedenja izgubil večino zaveznikov. Musova taktika je leta 1411 obrodila uspeh z osvojitvijo Edirna. Poraženi Sulejman je poskusil pobegniti na bizantinsko ozemlje, vendar so ga na begu ujeli in ga 18. februarja 1411 ubili. Musa je postal sovladar Osmanskega cesarstva.<ref name=ref1/><ref> Yaşar Yüce, Ali Sevim. ''Türkiye tarihi Cilt II''. AKDTYKTTK Yayınları. İstanbul, 1991. str. 74-75.</ref>
 
==Sovladar==
Podrobnosti sporazuma med bratoma Mehmedom in Muso niso jasne. Musa se je razglasil za sultana evropskega dela Osmanskega cesarstva, Mehmed pa je v njem videl svojega [[vazal]]a. Musa se je bizantinskemu cesarju [[Manuel II. Paleolog|Manuelu II. Paleologu]] maščeval za njegovo podporo Sulejmanu z obleganjem [[Konstantinopel|Konstantinopla]]. Cesar je za pomoč zaprosil Mehmeda, ki je izdal Muso in proti njemu sklenil zavezništvo z bizantinskim cesarjem.
 
Mehmedova vojska se je leta 1411 in 1412 udarila z Musovo in bila obakrat poražena. Leta 1413 je dobil Mehmed podporo srbskega despota [[Stefan Lazarević|Stefana Lazarevića]], dulkadirskega emirja in nekaj Musovih generalov in v [[bitka pri Samokovu|bitki pri Čamurluju]] (Samokov) v [[Bolgarija|Bolgariji]] je porazil Muso.<ref name=ref2/> Musa je poslušal pobegniti, vendar so ga ujeli in 5. julija 1413 ubili.<ref name=ref1/><ref>Joseph von Hammer. ''Osmanlı Tarihi cilt I.'' (Povzetek Abdülkadir Karahan). Milliyet yayınları, İstanbul. str 58-60.</ref>
 
==Sklici==