Nadškofija Maribor: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 65:
Izšla je iz nekdanje lavantinske škofije, ki je sprva obsegala območje v okolici Šentandraža v Labotski dolini (danes avstrijska Koroška). 4. septembra 1859 je takratni škof [[Anton Martin Slomšek]] njen sedež prenesel v [[Maribor]] in v stolnico povzdignil dotedanjo župnijsko [[Stolnica svetega Janeza Krstnika, Maribor|cerkev sv. Janeza Krstnika]]. 5. marca 1962 je bila škofija preimenovana v [[Škofija Maribor|Mariborsko-lavantinsko škofijo]] in bila razdeljena na 290 [[župnija|župnij]], 7. aprila 2006 pa je bila povišana v nadškofijo.
==
Slovensko ozemlje severno od [[Drava|Drave]] je po razmejitvi cesarja [[Karel Veliki|Karla Velikega]] leta 811 pripadlo [[Salzburg|Nadškofiji Salzburg]], južno od Drave pa [[Oglejski patriarhat|oglejskemu patriarhatu]].<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Salzburški nadškofje so na svojem obširnem ozemlju ustanovili več podložnih škofij, tako npr. leta 1070 krško (sedanjo [[Celovec|celovško]]) škofijo, v 13. stoletju pa kar tri škofije. Nadškof [[Eberhard II.]] je leta 1216 ustanovil škofijo [[Chiemsee]] na [[Bavarska|Bavarskem]] in leta 1218 sekavsko (današnjo [[Gradec|graško]]) škofijo.
Nadškof Eberhard II. je že leta 1225 pridobil soglasje papeža Honorija III. (1216-1227) za ustanovitev lavantinske škofije, tako je lahko 10. maja 1228 v [[Salzburg]]u podpisal listino o ustanovitvi.<ref>Ožinger Anton, Zgodovina Lavantinsko-Mariborske škofije</ref> <ref>Ustanovitev lavantinske škofije [http://shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/sites/default/files/shs2010_2-3.pdf]</ref>. Tedanje cerkvenopolitične razmere so bile take, da
Salzburški nadškof s tem sicer ne bi bil prizadet, a ker bi lahko Leopold z istim argumentom (preobsežnost obstoječe škofije) utemeljeval tudi željo po odcepitvni dela salzburške škofije, ga je salzburški nadškof pri tej nameri prehitel. Salzburška nadškofija je bila namreč še večja kot pasovska, ob tem pa so Visoke Ture Štajersko popolnoma zapirale proti Salzburgu. Ko se je vojvoda Leopold podal v Palestino na križarsko vojno, je nadškof Eberhard II. hitro pridobil dovoljenje papeža za ustanovitev sekavske (današnje graške) škofije, ki jo je ustanovil leta 1218. Ko se je vojvoda Leopold vrnil, je bil postavljen pred izvršeno dejstvo. Štajerska je imela svojega škofa, ki pa je bil popolnoma odvisen od Salzburga in ne od deželnega vojvode. Ob ustanovitvi lavantinski škofije, so bili škofje od nadškofa v [[Salzburg]]u odvisni bolj, kot je bilo to določeno po splošnem cerkvenem pravu.<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Lavantinska škofija je bila ob ustanovitvi "lastniška" škofija, ker je bila ustanovljena na ozemlju salzburške nadškofije in je bil salzburški nadškof fevdni gospod lavantinskemu škofu, ta pa njegov vazal. Tudi imenovanje lavantinskih škofov si je salzburški nadškof pridržal zase, kar je pomenilo, da lavantinskega škofa ni imenoval [[papež]], čeprav se je v nekaj izjemnih primerih to zgodilo).<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Na enak način je salzburški nadškof ustanovil sekovsko (danes graško), chimeejevsko in krško (danes Celovško) škofijo. Tem škofom je izročal v fevd temporalije, škofje pa so mu morali zapriseči zvestobo, kot vazali fevdnemu gospodu. Šele leta 1457 je cesar Friderik III. lavantinskemu škofu podelil dedni knežji naziv ''knezoškof''.
== Zgodovina ==
Škofje so sprva živeli v [[Freising|Brežah]] in se zatem leta 1329 preselili na novo pridobljeni grad Tvimberg pri [[Bad Sankt Leonhard|Šentlenartu]] v Labotski dolini. Šele veliko kasneje so lahko prestavili škofijski sedež v tedanjo župnijsko cerkev pri [[Šentandraž v Labotski dolini|Šentandražu]] v Labotski dolini. V takratnem času namreč ni bila izjema, da se škofijski sedež in stolna cerkev ne nahajata v istem kraju. Enako je bilo tudi pri drugih sufraganih salzburške nadškofije: krški škofje so živeli na gradu [[Strasbourg, Avstrija |Strasbourg]], graški pa na gradu [[Sekau]] pri [[Lipnica, Avstrija|Lipnici]], tudi sami salzburški nadškofje so živeli ob Chiemskem jezeru.
Vrstica 102 ⟶ 105:
Kasnejši mariborski nadškof [[Alojzij Cvikl]] je novembra 2010 sprejel naloge začasnega ekonoma Nadškofije Maribor in se je trudil z upniki nadškofije skleniti sporazum, do česar je 3. marca 2015 tudi prišlo.<ref>[http://radio.ognjisce.si/sl/164/slovenija/16502/ Nadškofija Maribor sklenila sporazum z upniki], Radio.ognjisce.si, pridobljeno 29. marec 2015.</ref><ref>»Pravi mož na pravem mestu«, Družina, številka 12, 22. marec 2015, stran 2.</ref> Takoj zatem, 14. marca, je bil imenovan za novega nadškofa, s čimer je obenem prejel tudi vsa pooblastila za nadaljevanje finančne sanacije nadškofije.
== Ustanovitveno pismo (bula) salzburškega nadškofa Eberharda II o ustanovitvi mariborske (lavantinske) škofije ==
Izvirnik bule hrani Državni arhiv na Dunaju, njena kopija pa se nahaja v »Codex Heinrici episcopi« saec. XIV. v Nadškofijskem arhivu v Mariboru. O ustanovitvenem pismu salzburškega nadškofa Eberharda II. mariborski zgodovinar F. Kovačič v svoji knjigi Zgodovina Lavantinske škofije, iz leta 1928, ugotavlja:
In nomine sancte et individue Trinitatis. ▼
''Za čudo v ustanovni listini ni govora o pogojih, pod katerimi je Rim dovolil ustanovitev škofije. Tu ni govora o dohodkih škofovih, ne o zaokrožitvi njegove škofije. Od pogojev povdarja listina le to, da nova škofija ne sme biti na noben način v breme ali v škodo solnograškemu stolnemu kapitolu, ne v gmotnem oziru, ne glede dostojanstva, običajev, svoboščin in predpravic. Pač pa listina vsebuje prav trde predpise, po katerih je lavantinski škof bil popolnoma odvisen od Solnograda; bil je skoraj manj, kakor dandanes pomožni škofje, katerim so vsaj dohodki kolikor toliko zagotovljeni, dočim je lavantinski škof bil skoraj brez vseh sredstev in dolgo časa niti strehe ni imel pri Sv. Andražu. Nadškof izrecno določa, da lavantinski prošt in kapitol nimata prav nobene pravice pri izvolitvi škofa; izvolitev in imenovanje pridrži nadškof sebi in svojim naslednikom s soglasjem solnograškega kapitola. Pač pa si lavantinski kapitol sme sam voliti svojega prošta, toda le izmed solnograških kanonikov. Izmed svojih kanonikov so tudi nadškofje navadno jemali lavantinske škofe, tako je lavantinska stolica bila le nekaka solnograška ekspozitura. Glede škofa samega določa dalje ustanovna listina naslednje: Ko novoimenovani škof sprejme prstan in časne dohodke, mora pred kapitolom nadškofu priseči zvestobo, pred posvetitvijo pa v nadškofovi navzočnosti tudi kapitolu, da mu bo vedno vdan, da bo branil njegove pravice in mu ne bo nikdar nasprotoval. Ko je solnograška stolica izpražnjena, se ne sme lavantinski škof prav nič vmešavati v izvolitev nadškofa, tudi ne sme v solnograški stolnici opravljati škofovskih funkcij, razen če ga kapitol pokliče. Sploh izven svoje škofije ne sme opravljati škofovskih opravil, če ga nadškof k temu ne pooblasti. Tudi v pravne zadeve, ki jih v odsotnosti nadškofovi rešuje stolni kapitol, se lavantinski škof ne sme vtikati. Ako se ob slovesnih prilikah podložni škofje zberejo okoli nadškofa, določa listina naslednji red: nadškofu na levici stoji ali sedi po starem običaju vedno stolni prošt solnograški, na desnici poleg nadškofa najprej krški škof, potem drugi po starosti škofij, torej je lavantinski škof bil na zadnjem mestu.''
'''Besedilo ustanovne listine'''
<br>
Salzburg, 1228 maja 10.
<br>
<br>
'''Eberhardus''' dei gratia sancte Salzburgensis archiepiscopus apostolice sedis legatus in perpetuum. ---
<br>
In vinea domini Sabaoth laborantes sollieita consideratione perpendimus nos ad regimen gregis nobis commissi minus sufficere et ut onera nostra in alios partiri valeamus, de licentia et auctoritatè domini Honorii pape III et assensu capituli nostri Salzburgensis in Lauent in ecclesia sancti Andree in qua tunc canonici et ordo regularis de corpore capituli nostri a nobis extitit institutus, kathedram constituimus episcopalem tali adhibito moderamine, ut secundum formam privilegii predicti domini pape super hoc editi capitulo nostro Salzburgensi in nullo iure suo tam in dignitatibus quam libertatibus vel consuetudinibus nec non et omnibus aliis suis rationibus occasione iam dieti episcopatus nullum fiat preiudicium et gravamen de quibus rationibus quasdam specialiter et nominatim duximus exprimendas.
<br>
Inprimis videlicet constituimus, ut prepositus et capitulum sancti Andree Lauenten(se) nullo umquam iure quicquam sibi vendicet de prefati episcopi electione, sed ipsus electio simpliciter et pure t(antu)m ad nos et nostros spectet ex ordine successores coram capitulo nostro in domino celebranda, prepositi autem electio in ecclesia prefata sancti Andree ad capitulum Lauenten(se) sine cuiuslibet contradictione periineat in perpetuimi. De capitulo tarnen nostro Salzburgensi tantummodo et non aliunde licebit eis personam assumere quam secundum dei timorem sibi viderint expedire. Predictus etiam episcopus a nobis vel a successoribus nostris electus et pontificali anulo investitus et inbeneficiatus coram capitulo nostro hominium faciat archiepiscopo et sacramentum preštet se in omnibus fidelitatem debitam eidem et ecclesie Salzburgensi servaturum. Statuimus etiam, ut idem electus ante perceptam consecrationem coram nobis capitulo nostro iuret se eidem semper fore devotum et ad defensionem et conservationem honoris ipsius et privilegiorum ei pro posse pie et fideliter affuturum nec causa alterius ei se aliquando oppositurum. Excipimus etiam, ne idem Lauenten(sis) episcopus ecclesia Salzburgensi vacante ulla penitus ratione electioni archiepiscopi se debeat ingerere solempnia quoque divini officii in maiori ecclesia, nisi a capitulo vocatus, nullius iuris pretextu celebret preter pontificalia officia que vice nostra nobis absentibus adimplere satagat, et hoc de mandato nostro speciali. De causis etiam cognoscendis quarum diffinitio nobis non presentibus de iure communi spectat ad capitulum maioris ecclesie, extra suam diocesim se nullatenus intromittat. Volumus etiam, ut secundum antiquam consuetudinem et a nobis et a predecessoribus nostris hactenus observatam prepositus Salzburgensis ecclesie sive in publico sive in privato a latere nostro propter presentiam episcopi seu episcoporum a nobis creatorum numquam debeat segregari sed preposito in sinistro latere posito Gurcensis et reliqui episcopi in dextro latere secundum cuiuslibet episcopatus etatem in suo ordine statuantur. Ne igitur hee nostra institutio ab aliquo in posterum valeat immutari, presentem inde paginam conscribi et sigillo nostro fecimus communiri.
<br>
Anno ab incarnatione domini MCCXXVIII, indictione prima, dat. Salzburge, VI idus maii, pontificatus nostri anno XXVIII.
== Nadškofija danes ==
| |||