Melis iz Samosa: Razlika med redakcijama

Melis iz Samosa (/ məˈlɪsəs /; grško: Μέλισσος ὁ Σάμιος; 5. stoletje pred našim štetjem) je bil filozof, tretji in zadnji član starodavne šole eleatske filozofije, katere druga dva člana sta bila [[Zenon]] in [[Parmenid]]. Rojen je bil na otoku [[Samos|Samosu]] v začetku 5. stoletja našim štetjem. Melisov prispevek k filozofiji je bil traktat sistematičnih argumentov, ki podpirajo eleatsko filozofijo. Trdil je, da je bivajoče večno, neskončno, eno, enako, nespremenljivo, negibno in breztelesno.

 

Melis naj bi se rodil v začetku 5. stoletja pred našim štetjem, datum njegove smrti ni znan. O njegovem življenju vemo zelo malo. Bil je pomemben politik in izkušen pomorščak. V samoški vojni je bil poveljnik samoške flote, leta 441 pred našim štetjem je premagal [[Periklej|Perikleja]] in atensko ladjevje. Napisal je filozofsko razpravo z naslovom ''O naravi ali o bivajočem'', v kateri je sistematiziral eleatski nauk, ki ga je v pesniški obliki pred njim predstavil Parmenid, dialektično pa ga je branil Zenon.

 

Mnogo tega, kar je ostalo od Melisovega filozofskega traktata O naravi, je [[Simplikij]] ohranil v svojih komentarjih o Aristotlovi Fiziki in O nebesih. Do nas pa je prišlo več povzetkov njegove filozofije. Za razliko od Parmenida je torej Melis svoj traktat napisal v prozi, ne v poeziji. Tako kot Parmenid tudi on trdi, da je bivajoče večno, eno, enako, nespremenljivo, negibno in breztelesno. Melisova filozofija se od Parmenidove razlikuje v dveh pogledih: Parmenid meni, da je bivanje končno, saj spoštuje predpostavko, da je neskončno nepopolno, samo končno pa popolno, Melis pa trdi, da je neskončno.

 

Melis bivajoče pojmuje, kakor tudi Parmenid, nenastalo in neuničljivo. Vse kar obstaja ima začetek, bivanje začetka nima. " ''Kar je bilo, je zmeraj bilo in zmeraj bo. Zakaj ko bi bilo nastalo, bi bilo moralo pred nastankom biti nič. Če pa je bilo nič, pa iz niča nikakor ne bi moglo postati nekaj.'' "

 

Zadnja lastnost bivanja je breztelesnost. " ''Če torej bivanje je, mora biti eno. Če pa je eno, mora biti brez telesa. Zakaj ko bi imelo gmoto, bi imelo dele in ne bi bilo več eno. Če je to bivanje razdeljeno, se tudi giblje. Če pa se giblje, ni več bivajoče.'' "

 

Melisova razprava je imela pomemben vpliv na filozofijo. Melisova različica eleatske filozofije je bila zaradi svoje jasne in jedrnate narave glavni vir za njegovo predstavitev v delih [[Platon|Platona]] in Aristotela. Kot je znano, je [[Aristotel]] eleatom sploh, Melisu pa še posebej očital, da so se zelo približali norosti: norosti mišljenja, ki razen samega sebe in lastnega zakona ne priznava ničesar in kategorično zavrača izkušnjo in njene danosti. Melis je v očeh sodobnih filozofov nekoliko bolj uspel. Velja za iznajdljivega filozofa in ima dobro kakovost, ker ponuja jasne in neposredne argumente. Čeprav sledi Parmenidu v njegovih splošnih stališčih in okvirju eleatizma, je prispeval k novosti za vsebino eleatske filozofije.

 

 

• Aetius, Fragments

 

• Simplicius, Commentary on Aristotle’s Physics

 

• Baird, Forrest E. and Walter Kaufmann, Ancient Philosophy, 4th Ed., Philosophic Classics, Volume I. Prentice Hall, 2003.

 

• Rapp, Christof, "Zeno and the Eleatic anti-pluralism", in Maria Michela Sassi (ed.), La costruzione del discorso filosofico nell'età dei Presocratici / The Construction of Philosophical Discourse in the Age of the Presocratics, Pisa: Edizioni della Normale, 2006, pp. 161–182.

 

''Melissus of Samos'' (internet). (citirano 28. 11. 2019). Dostopno na naslovu: https://www.biblicalcyclopedia.com/M/melissus-of-samos.html.

 

 

''Melissus of Samos'' (internet). (citirano 28. 11. 2019). Dostopno na naslovu: http://www.philosophy.gr/presocratics/melissus.htm.

 

Reale, G. 2002. ''Zgodovina antične filozofije'' I. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 119-124

{{Predsokratiki}}

{{normativna kontrola}}

[[Kategorija:Starogrški filozofi]]