Fevdalizem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
GJ2000MB (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
GJ2000MB (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 31:
'''Osebna vez''' nastane s komendacijo (''commendatio''), pri čemer gre za obljubo pokorščine. Tukaj stopi vazal kot svobodni človek pod oblast (''mundium, mundeburdis'') fevdnega gospoda. Vazal potrdi svojo podrejenost gospodu s simbolično gesto, pri kateri položi svoje roke v roke svojega gospoda (''immixtio manuum''), ta pa jih s svojimi rokami objame. Pri obredu vazal pogosto izreče tudi prisego in da fevdalnemu gospodu poljub. Kasneje vzpostavitve fevdalnega odnosa niso več utemeljevali s komendacijo, temveč samo s prisego (''homagium''). '''Fevdalni odnos je pogodba zasebnega prava''', iz katere izhajajo obveznosti in dolžnosti vseh deležnikov. Obveznost vazala fevdalnemu gospodu sta bila zvestoba in služenje (''consilium atque auxilium''), pri čemer je dolgovano služenje pogosto služenje v vojski (''viteštvo''). Služenje je lahko bilo omejeno z določenim številom dni v letu. V kolikor je fevdalni gospod potreboval usluge svojega vazala v večjem obsegu, mu je to moral plačati v denarju. Vazal je bil tudi svetovalec svojega fevdalnega gospoda (''consilium''). Na njegovo željo ga je moral obiskati in zanj ali pod njegovim vodstvom vršiti sodno službo. V zameno za to je moral fevdalni gospod skrbeti za vazalovo varnost in stanu primerno preživnino. Preživnino je lahko plačal v denarju ali v naturalijah. Lahko ga je naselil v svojem dvoru ali gradu, ali mu nudil obleko, hrano ali orožje. Že od samega začetka fevdalizma je bilo tudi običajno, da je fevdalni gospod, ki je sprejel vazala, temu namenil tudi ''beneficij'' (kasneje: ''feudum'', fevd).
 
'''Imovinska plat fevdalnega razmerja (beneficij)''' je v zgodnjem srednjem veku predstavljala posest, ki so jo kralji in večji fevdalci darovali v dosmrten užitek, včasih pa je bila tudi dedna. Pri beneficiju običajno obsegalšlo za kos zemlje, zemljiško gospostvo (nem. ''Grundherrschaft''), alilahko prenospa tudi za dodelitev kakšne uradniške službe (npr. naziva opata). VazalskoVazalno vezani nisoso lahko bili zgolj posvetni nosilci kraljeve moči, temveč tudi predstavniki cerkve (npr. škofje), na način, dače so nanje fevdalni gospodje prenesli beneficije. V tem primeru so morali izpolnjevati enake naloge kot drugi vazali (''consilium atque auxilium''). Prenos beneficija je bil običajno izvršen v obliki zajema ali zakupa, kjer si je fevdalni gospod kot podeljiteljpodelitelj pridržal določene dele lastninske pravice. Omejeni podelitvi pravic zato pravimo tudi '''prekarij'''. V kolikor podeljiteljpodelitelj teh pravic ni omejil, je govora o '''uživanju ali hasnovanju'''. Ravno hasnovanje je bilo v srednjem veku razumljeno kot "ugodnost", "užitek" ali beneficij iz lat. ''beneficium''. Pravna oblika zakupa (franc. ''tenure'') je imela v srednjem veku veliko večji pomen kot ga ima danes. Zakupnik je s tem postal nosilec pravice na tuji lastnini (''ius in re aliena''). Tudi prenos imovinske pravice, najpogosteje zakupa, je spremljalo simbolično dejanje, imenovano investitura, ki jo je spremljala zaprisega. Investitura je običajno pomenila predajo kakšnega simboličnega predmeta s strani fevdalnega gospoda, običajno cepterja, žezla (palice), polni roki zemlje ali kosa trave.
 
Ob tem pravni zgodovinar Sergij Vilfan v delu Pravna zgodovina Slovencev (str. 227) opozarja na definicijo pojma "lastnine" v fevdalnem pravu:
''"Na eni in isti stvari, zlasti nepremičnini, je bilo upravičenih lahko tudi po več oseb in šele seštevek vseh njihovih pravic je tvoril enotno lastnino. Tako fevdalno pravo ni moglo računati z dejstvom, da nekdo dejansko stvar ima, kakor da bi bil lastnik. Moralo je računati z vsako pojavno obliko lastnine posebej. To je bilo mnogo laže dosegljivo, če so pozornost usmerili na užitke, ki jih je kdo imel od neke stvari. Tako stopa v fevdalnem pravu na mesto rimskopravne posesti stvari — posest posameznih koristi od nje, in to se v nemščini označuje kot »Nutz und Gewere«, po naše bi rekli hasek in imetje. (Beseda gewere prihaja iz starovisokonemškega verjan, ki pomeni toliko kot obleči, z investiture podeliti.) Posebnost posesti v fevdalnem pravu je torej po povedanem le posledica fevdalne strukture lastnine."''
 
Fevd -, zemljiško gospostvo, so običajno sestavljali trije deli:
* dominikalna ali pridvorna zemlja, ki je bila obdelovana izključno za fevdalca;
* rustikalna ali zakupna zemlja, ki so jo obdelovali podložniki v zameno za dajatve in tlako;