Fevdalizem: Razlika med redakcijama

'''Osebna vez''' nastane s komendacijo (''commendatio''), pri čemer gre za obljubo pokorščine. Tukaj stopi vazal kot svobodni človek pod oblast (''mundium, mundeburdis'') fevdnega gospoda. Vazal potrdi svojo podrejenost gospodu s simbolično gesto, pri kateri položi svoje roke v roke svojega gospoda (''immixtio manuum''), ta pa jih s svojimi rokami objame. Pri obredu vazal pogosto izreče tudi prisego in da fevdalnemu gospodu poljub. Kasneje vzpostavitve fevdalnega odnosa niso več utemeljevali s komendacijo, temveč samo s prisego (''homagium''). '''Fevdalni odnos je pogodba zasebnega prava''', iz katere izhajajo obveznosti in dolžnosti vseh deležnikov. Obveznost vazala fevdalnemu gospodu sta bila zvestoba in služenje (''consilium atque auxilium''), pri čemer je dolgovano služenje pogosto služenje v vojski (''viteštvo''). Služenje je lahko bilo omejeno z določenim številom dni v letu. V kolikor je fevdalni gospod potreboval usluge svojega vazala v večjem obsegu, mu je to moral plačati v denarju. Vazal je bil tudi svetovalec svojega fevdalnega gospoda (''consilium''). Na njegovo željo ga je moral obiskati in zanj ali pod njegovim vodstvom vršiti sodno službo. V zameno za to je moral fevdalni gospod skrbeti za vazalovo varnost in stanu primerno preživnino. Preživnino je lahko plačal v denarju ali v naturalijah. Lahko ga je naselil v svojem dvoru ali gradu, ali mu nudil obleko, hrano ali orožje. Že od samega začetka fevdalizma je bilo tudi običajno, da je fevdalni gospod, ki je sprejel vazala, temu namenil tudi ''beneficij'' (kasneje: ''feudum'', fevd).

 

 

 

* dominikalna ali pridvorna zemlja, ki je bila obdelovana izključno za fevdalca;

* rustikalna ali zakupna zemlja, ki so jo obdelovali podložniki v zameno za dajatve in tlako;