Džu Ši: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 24:
Zhu Xi se je rodil leta 1130 v mestu Youxi 尤溪 v provinci [[Fujian]] 福建 na Kitajskem. Anekdote pravijo, da je bil kot otrok zelo hitro zrel, saj naj bi že pri petih letih spraševal, kaj leži onkraj nebes (tian). Leta 1143, ko je bil Zhu Xi star 13 let, mu je umrl oče, nižji uradnik v carski birokraciji Zhu Song (1097-1143), ki je bil njegov prvi učitelj. Kasneje se je izobraževal pri več [[eklekticizem|eklektičnih]] učenjakih, očetovih prijateljev, ki so mu predstavili [[budizem]], [[daoizem]] in konfucijanstvo. Predmet študija so bili sprva kunfucijanski klasiki, zlasti »Pogovori« (Lun yu 論語) in »Mencij« (Mengzi 孟子). Študij je posvetil temeljnim daoističnim in budističnim delom, vendar se je od njih kmalu odvrnil, ko je spoznal novokonfucijanskega učenjaka Li Tonga 李通 (1093-1163), leta 1160 postal njegov učenec in se posvetil zgolj proučevanju konfucijanskega miselnega sistema. Prav za prav je ravno Zhujev oče priporočil, naj se uči od Li Tonga, toda je Zhu dolga leta odlašal snidenje z Li-jem, dokler si ni končno priznal, da v svoji eklektični kultivaciji ni več napredoval. Li Tong, mojster v južni liniji Yang Shi v šoli bratov [[Cheng Hao|Cheng]], je prepričal Zhuja o pomembnosti in superiornosti konfucijanske poti in kultivacije.
Že pri 19 letih je opravil vse uradniške izpite. V prvo službo je nastopil pri starosti 22 let (leta 1152) kot namestnik župana prefekture Quanzhou v provinci Fujian. Osnoval je izredno dobro knjižnico in reorganiziral javno šolstvo. Po koncu svojega dela v Fuijanu, Zhu ni sprejel drugega uradnega imenovanja do leta 1179. Svoja politična stališča je še vedno izražal v svojih zapiskih, naslovljenih na cesarja. Njegov sloves je kmalu dosegel dvor in cesar ga je večkrat povabil na avdience, ki pa jih je Zhu Xi zavračal vse do leta 1179. Tistega leta je popustil in obiskal cesarja na dvoru, to priložnost pa izrabil, da je dvoru predstavil svoje tri eseje, ki se ukvarjajo predvsem s kritiko budizma in daoizma. Eseji na dvoru niso bili dobro sprejeti, kljub temu pa mu je cesar ponudil različne visoke položaje. Vendar pa je Zhu Xi, ki je bil kritičen do centralistične ureditve, vse zavrnil in se raje posvetil varovanju in skrbi za tempelj, kar mu je pustilo dovolj časa za branje, pisanje in učenje. S sinekurami si je lahko omogočil življenje učitelja in učenjaka. Ta leta so bila zelo produktivna v razmišljanju in učenju, na kar kažejo njegovi uradni spisi in korespondenca s prijatelji in učenjaki z različnimi pogledi. Kot priznani učitelj je poučeval klasiko in neokofucianstvo na stotine, če že na na tisoče učence. Njegove ustne razprave in nauki so ohranjeni v Zhuzi yulei, njegovi eseji, dopisovanja, poezija in druga prozna dela so zbrana v Zhuzi wenji. Objavil je tudi kritične, priložene izdaje več klasik, bistvena dela neokonfucianizma, bolj obsežno neokonfuciansko antologijo. Uredil in komentiral je tudi zelo pomembno zgodnje besedilo o notranji alkimiji daoizma, Cantong qi, pisatelja [[Wei Boyang]]a. Leta 1188 je Zhu napisal zelo pomemben zapisek, v katerem je ponovno izrazil svoje prepričanje, da je cesarjev lik osnova za blaginjo cesarstva. Naslednje leto je napisal pomemben komentar na Daxue ('Veliko učenje'), besedilo o moralni vladi, ki trdi, da cesar z negovanjem svojega uma sproži verižno reakcijo, ki vodi k moralni preobrazbi celotnega sveta. Zhu je do konca svojega življenja nadaljeval z delom na Daxue-ju. Šele leta 1179 je popustil prepričevanju prijateljev, češ da se obnaša nevljudno in da v njem ni dovolj patriotizma. Postal je perfekt okrožja Nankang 南康 v današnji provinci Jiangxi 江西. Obnovil je šolo, ki je obstajala v bližnji »Votlini belega jelena«, v kateri je v času [[dinastija Tang|dinastije Tang]] 唐朝 živel eremit s svojim udomačenim jelenom in prirejal študijska srečanja, dispute in predavanja. Šola je kmalu postala ena najbolj znanih univerz kitajskega cesarstva, v katero so romali vedoželjni študentje, ne samo iz vse dežele, temveč tudi iz Japonske, kjer je kasneje novokonfucijanstvo predstavljalo idejno osnovo [[šogunat]]a in imelo s tem precej pomembno vlogo. Ob votlini so po Zhu Xijevi smrti zgradili templja posvečena Zhu Xiju in Konfuciju, nekatere njegove razprave pa so zbrane v knjigi ''Zhuzi yulei'' 朱子語類, zbirki razgovorov z mojstrom Zhujem.
Nauk Zhu Xija ni povsod naletel na odobravanje. Med uradniki na dvoru si je nakopal mnogo sovražnikov. Eden najpomembnejših politikov tistega časa, [[Hu Hong]] (1106-61), ga je denunciral kot nasprotnika cesarja in vodjo ilegalne uporniške sile, ki naj bi si prizadevala za padec cesarske dinastije. Obtožen je bil tudi ukvarjanja s črno magijo ter posilstva dveh budističnih nun, ki naj bi si ju vzel za konkubini. Njegov nauk je bil razglašen za heretičnega, zato so ga prepovedali. To je privedlo do njegove odpustitve leta 1197. Sovražniki so zahtevali smrtno kazen, Zhu Xi pa je mirno počakal na razsodbo in ni pobegnil na sever, kjer bi se lahko priključil sovražnim plemenom, kot so to navadno počenjali uradniki, ki so padli v nemilost. Privrženci, s katerimi se je vrnil v rodni kraj, ga niso zapustili. Tam se je do smrti ukvarjal zgolj s svojimi študijami in poučevanjem.
Vrstica 30:
Skozi življenje si je Zhu prizadeval za ponovno vzpostavitev temeljnih načel in idealov konfucianizma, da bi obnovil kulturno in politično celovitost Kitajske kot konfucijansko družbo, še posebno ker so ljudje v iskanju duhovnega vodenja in tolažbe vse bolj posegali po daoizmu in budizmu, ne pa po konfucijanizmu, ki je bil dojet kot državna ideologija, a je izgubil duhovno in etično ceno. Poleg tega je Zhu menil, da cesarstvo potrebuje duhovni elan pristnih konfucijanskih vrednot, da bi se spoprijel z izzivom barbarskih posegov. Njegovo domoljubje, zavezanost tradiciji in predanost učenju ter izobraževanju ostajajo navdih še danes po vsem svetu.
Zhu je bil znan tudi po svojih odkritih in
▲Zhu je bil znan tudi po svojih odkritih in silobitih mnenjih ter brezkompromisnih napadov na korupcijo. Ravno zaradi takšnih izjav mu je bilo proti koncu življenja celo prepovedano politično delovanje. V politični sramoti je ostal do svoje smrti leta 1200. Zhujev ugled je bil po njegovi smrti počasi obnovljen, sledila sta mu posmrtna odlikovanja v letih 1209 in 1230, kot višek pa postavitev njegove tablice v konfucijanskem templju leta 1241. V poznejših stoletjih so cesarji, ki so bili bolj samovoljni od tistih, ki jih je Zhu kritiziral, postavili Zhujev filozofski sistem kot edino versko prepričanje, ki je ostalo enako do 19. stoletja.
== Filozofija ==
| |||