Džu Ši: Razlika med redakcijama

| birth_date = <!-- Wikidata -->1130

Zhu Xi se je bilrodil rojenleta 1130 v krajumestu Youxi 尤溪 v provinci [[Fujian]] 福建 na Kitajskem leta 1130. Anekdote pravijo, da je bil kot otrok zelo hitro zrel, saj naj bi že pri petih letih spraševal, kaj leži onkraj nebes (tian). Leta 1143, ko je bil Zhu Xi star 13 let, mu je umrl oče, nižji uradnik v carski birokraciji Zhu Song (1097-1143), ki je bil njegov prvi učitelj. Kasneje se je izobraževal pri več [[eklekticizem|eklektičnih]] učenjakih, očetovih prijateljev, ki so mu predstavili [[budizem]], [[daoizem]] in konfucijanstvo. Predmet študija so bili sprva kunfucijanski klasiki, zlasti »Pogovori« (Lun yu 論語) in »Mencij« (Mengzi 孟子). Študij je posvetil temeljnim daoističnim in budističnim delom, vendar se je od njih kmalu odvrnil, ko je spoznal novokonfucijanskega učenjaka Li Tonga 李通 (1093-1163), leta 1160 postal njegov učenec in se posvetil zgolj proučevanju konfucijanskega miselnega sistema. Prav za prav je ravno Zhujev oče priporočil, naj se uči od Li Tonga, toda je Zhu dolga leta odlašal snidenje z Li-jem, dokler si ni končno priznal, da v svoji eklektični kultivaciji ni več napredoval. Li Tong, mojster v južni liniji Yang Shi v šoli bratov Cheng, je prepričal Zhuja o pomembnosti in superiornosti konfucijanske poti in kultivacije.

Že pri 19 letih je opravil vse uradniške izpite. V prvo službo je nastopil pri starosti 22 let (leta 1152) kot namestnik župana prefekture Quanzhou v provinci Fujian. Osnoval je izredno dobro knjižnico in reorganiziral javno šolstvo. Po koncu svojega dela v Fuijanu, Zhu ni sprejel drugega uradnega imenovanja do leta 1179. Svoja politična stališča je še vedno izražal v svojih zapiskih, naslovljenih na cesarja. Njegov sloves je kmalu dosegel dvor in cesar ga je večkrat povabil na avdience, ki pa jih je Zhu Xi zavračal vse do leta 1179. Tistega leta je popustil in obiskal cesarja na dvoru, to priložnost pa izrabil, da je dvoru predstavil svoje tri eseje, ki se ukvarjajo predvsem s kritiko budizma in daoizma. Eseji na dvoru niso bili dobro sprejeti, kljub temu pa mu je cesar ponudil različne visoke položaje. Vendar pa je Zhu Xi, ki je bil kritičen do centralistične ureditve, vse zavrnil in se raje posvetil varovanju in skrbi za tempelj, kar mu je pustilo dovolj časa za branje, pisanje in učenje. S sinekurami si je lahko omogočil življenje učitelja in učenjaka. Ta leta so bila zelo produktivna v razmišljanju in učenju, na kar kažejo njegovi uradni spisi in korespondenca s prijatelji in učenjaki z različnimi pogledi. Kot priznani učitelj je poučeval klasiko in neokofucianstvo na stotine, če že na na tisoče učence. Njegove ustne razprave in nauki so ohranjeni v Zhuzi yulei, njegovi eseji, dopisovanja, poezija in druga prozna dela so zbrana v Zhuzi wenji. Objavil je tudi kritične, priložene izdaje več klasik, bistvena dela neokonfucianizma, bolj obsežno neokonfuciansko antologijo. Uredil in komentiral je tudi zelo pomembno zgodnje besedilo o notranji alkimiji daoizma, Cantong qi, pisatelja Wei Boyang. Leta 1188 je Zhu napisal zelo pomemben zapisek, v katerem je ponovno izrazil svoje prepričanje, da je cesarjev lik osnova za blaginjo cesarstva. Naslednje leto je napisal pomemben komentar na Daxue ('Veliko učenje'), besedilo o moralni vladi, ki trdi, da cesar z negovanjem svojega uma sproži verižno reakcijo, ki vodi k moralni preobrazbi celotnega sveta. Zhu je do konca svojega življenja nadaljeval z delom na Daxue-ju. Šele leta 1179 je popustil prepričevanju prijateljev, češ da se obnaša nevljudno in da v njem ni dovolj patriotizma. Postal je perfekt okrožja Nankang 南康 v današnji provinci Jiangxi 江西. Obnovil je šolo, ki je obstajala v bližnji »Votlini belega jelena« v kateri je v času [[dinastija Tang|dinastije Tang]] 唐朝 živel eremit s svojim udomačenim jelenom in prirejal študijska srečanja, dispute in predavanja. Šola je kmalu postala ena najbolj znanih univerz kitajskega cesarstva, v katero so romali vedoželjni študentje, ne samo iz vse dežele, temveč tudi iz Japonske, kjer je kasneje novokonfucijanstvo predstavljalo idejno osnovo [[šogunat]]a in imelo s tem precej pomembno vlogo. Ob votlini so po Zhu Xijevi smrti zgradili templja posvečena Zhu Xiju in Konfuciju, nekatere njegove razprave pa so zbrane v knjigi ''Zhuzi yulei'' 朱子語類, zbirki razgovorov z mojstrom Zhujem.

Zhu Xi se je pri svojem delu največ ukvarjal z izdajanjem, reinterpretacijo ter komentiranjem konfucijanskih klasikov. Svoj filozofski sistem, ki ga je razvijal v pismih kolegom, je poučeval zgolj ustno. Njegovi disputi so bili sprva izdani leta 1230 pod naslovom ''Zbrani razgovori z mojstrom Zhujem'' (Zhuzi yulei 朱子語類). Kasnejša zbirka njegovih razprav, predvsem v obliki esejev, je izšla pod naslovom Zbrana dela mojstra Zhuja (Zhuzi wenji 朱子文集). Osrednje novokonfucijansko delo, uradna cesarska kompilacija celotnega Zhu Xijevega dela pa je izšla v obdobju mandžurske [[dinastija Čing|dinastije Čing]], na pobudo cesarja [[Kangxi|Kang Xija]].

Zhu Xi je poleg svojih lastnih objavil tudi različice več klasičnih del, ki jih je redigiral in komentiral. Spodaj so navedeni naslovi nekaterih njegovih pomembnejših del. V oklepajih so navedena imena del v kitajščini. Na žalost nobeno njegovo delo ni prevedeno v slovenščino.

*Zhu Xi (Chu Hsi, 1130 - 1200). ''Internet Encyclopedia of Philosophy.'' [internet]. [citirano 3028. 11. 20162019]. Dostopno na naslovu: [https://www.newworldencyclopedia.org/entry/Zhu_Xi http://www.iep.utm.edu/zhu-xi/].

*Zhu Xi: Chinese philosopher. 29. 4. 2016. ''Encyclopaedia Britannica.'' [internet]. [citirano 3027. 11. 20162019]. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Zhu-Xi.