Nagardžuna: Razlika med redakcijama

'''Nagardžuna (नागर्जुन,150-250)'''Utemeljil je budistični filozof, ki je utemeljil doktrino praznosti (shunyata[[šunjata]]) in je poznan tudi kot ustanovitelj srednje šole, Madhjamako[[madhjamaka|madhjamako]] (‘srednja pot’), pomembne tradicije budistične[[mahajana|mahajanskega]] filozofijebudizma. Nagardžuna je najbolj znan mislec v zgodovini budizma po Budi samemu. Ta sloves je bil zagotovo prisoten v budističnih kulturah v Aziji, vendar pa je bil povečan na Zahodu. EvropskiPripisuje znanstvenikise somu sprvaavtorstvo obsodili[[Pradžnaparamita svojosutra|Pradžnaparamita filozofijosutre]] kot('Popolnost nihilistično,modrosti'). ampakDeloval bodoje sledilina generaciji, ki obravnava Nagardžuno kot prefinjenega filozofa, katerega stališča so vzporedna s tistimi različnihbudistični evropskihuniverzi mislecev[[Nalanda]].{{slog}}

== Življenje in delo ==

Njegova besedila so temelji za Madhjamakomadhjamako, ki se je kasneje razširila tudi na Kitajsko, pod imenom Sanlunska'sanlunska šola'. Glede na zgodovinarja, Christiana Lindtnerja , ki je proučeval Nagardžuno, so dela, ki jih je zagotovo napisal Nagardžuna naslednja:

Kljub meniškemu ozadju, Nagardžuna naslavlja dela na različne ciljne skupine. Njegova filozofska besedila so včasih usmerjena proti logiki ne-budističnih šol, najpogosteje pa so na voljo kritiko naukov in domnevah o budističnih šolah, predvsem Sarvastivadazgodnje šole [[sarvastivada]] (dobesedno, "zatrjuje, vse, kar obstaja"). Nujna tema Nagardžune, pa je da je pot do budizma, zaslug ter modrosti, pot do [[Bodisatva|Bodisatve]], to je prebujenega bitja.

Zasluge za razvoj filozofije ''Pradžnaparamita sutre'' ('Popolnost modrosti') grejogredo Nagardžuni. Nagardžunov najpomembnejši prispevek budistični filozofiji je razvoj koncepta Sunyatesunjate ali praznine, ki povezuje ostale pomembne budistične doktrine. Za Nagardžuno so vsa bitja brez Svabhavateesence (svabhavate), svoje narave, kar pomeni brez inherentnega obstoja in kot taki brez kakršnega koli osnovnega bistva. Vsa bitja so tako prazna, vendar to še ne pomeni, da ne obstajajo. Nagardžuna je med drugim razvijal doktrino dveh resnic, po kateri obstajata dva nivoja resnice v budističnem učenju. Ena je končna in je le ena, to je praznina, druge, ki so konvencionalne ali instrumentalne resnice in jih je več. V kasnejših Mahajanskihmahajanskih besedilih so poimenovane Upaya'upaja' (upaya). Pripisuje se mu veliko število besedil, čeprav je najbolj verjetno, da so veliko večino teh besedil napisali kasnejši avtorji. Edino delo, ki mu ga lahko z gotovostjo pripišemo je ''Mulamadhyamakakarika'', temeljna modrost srednje poti, ki združuje njegovo misel v sedemindvajsetih kratkih poglavjih. Nagardžuna v svojih naukih razlikuje med konvencionalno in končno resnico in istočasno pojasnjuje, da je tudi Sunyatasunjata, končna resnica, prazna.

Mahajana pomeni veliki voz oz. voz, ki pelje k velikemu. Začetki so opazni že v slovstvu iz prvega stoletja našega štetja. Mahajanski budizem ni ena izmed veroizpovednih šol hkrati pa mahajane ne moremo uvrščati med redovne smeri. Ne obstaja namreč nikakršen pravi in primerljivi skupek mahajanskih redovnih pravil (vinaja). Nesmiselno je govoriti o [[theravada|theravadi]] in mahajani kot dveh šolah budizma. Theravada je redovna smer, Mahajanamahajana pa to ni. Lahko pa bi teoretično obstajal theravadski privrženec Mahajanemahajane. Zaradi tega si lahko mahajano najbolje predstavjamo kot vizijo, kaj budizem resnično, v končni izpeljavi sploh je. Mahajana se pojavlja prvič v tako imenovanih mahajanskih suttahsutrah torej besedilih, ki trdijo o sebi, da so besede samega Bude.