Henrik IV. Nemški: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 24:
| mother = Agneza Akvitanska
| spouse = Berta Savojska<br>Evpraksija Kijevska
| issue = [[Agneza Waiblinška|Agneza]]<br />[[Konrad (III.) Nemški|Konrad]]<br />[[Henrik V. Nemški|Henrik V.]]
| house = [[Salijci]]
| birth_date = <!-- WD -->
Vrstica 40:
Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem [[papež Gregor VII.|Gregorjem VII.]], ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v [[Canossa|Canosso]] za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, [[Rudolf Švabski|Rudolfa Švabskega]]. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz [[Rim]]a, postavil za protipapeža [[Protipapež Klemen III.|Klemena III.]] in se pustil od njega kronati za cesarja.
Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža [[Papež Urban II.|Urbana II.]], ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na [[Prva križarska vojna|križarsko vojno]] pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina [[Konrad (III.) Nemški|Konrada]], ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni [[Rodbina Welf|Welfi]], gospodarji [[Vojvodina Bavarska|Bavarske]], razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, [[Henrik V. Nemški|Henrika V.]]
Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, [[papež Pashal II.]], za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.
Vrstica 66:
[[Saška (plemenska vojvodina)|Saško]] plemstvo je bilo že v času [[Henrik III. Nemški|Henrika III.]] nezadovoljno s širjenjem kraljevih posesti na saškem ozemlju. Sasi so v času regentstva uspeli kraljevi vpliv omejiti, sedaj pa si je skušal mladi kralj, zlasti na območju [[Harz]]a, na hitro povrniti stare položaje in jih zavarovati z utrjenimi gradovi, v katere je nameščal posadke nesaških [[ministerial]]ov. Sasi so to razumeli kot poseg v njihovo suverenost. Ker se Henrik z njimi ni hotel pogovarjati, so segli po orožju. Junija 1073 so obkolili utrjeni grad Hartenberg, kamor se je Henrik umaknil. Henriku je ponoči uspelo izmuzniti se iz gradu. Za pomoč je zaprosil državne kneze, ki pa kralju, ki jih ni poslušal, tudi niso bili naklonjeni. Henriku ni preostalo drugega, kot da je popustil. Februarja 1074 je v [[Gerstungen]]u z uporniki sklenil mirovni sporazum, v katerem je moral pristati na vrnitev prisvojenih ozemelj, na porušitev kraljevih gradov na Saškem in v [[Turingija|Turingiji]] in na spoštovanje saškega prava.
Položaj pa se je nepričakovano obrnil Henriku v prid. Rušitelji utrdb (menda so bili kmetje) so v preveliki vnemi porušili tudi cerkev v hartenberškem gradu in oskrunili grobove [[Salijci|salijske]] kraljeve rodbine, kar je razpoloženje državnih knezov obrnilo kralju v prid. Henrik je tako naslednje leto z državno vojsko vdrl v Saško in 9. junija 1075 pri Homburgu ob reki Unstrut dosegel popolno zmago. Saški plemiči so se mu morali podrediti. Na božičnem praznovanju v [[Goslar]]ju so priznali nasledstvo Henrikovemu dvoletnemu sinu [[Konrad (III.) Nemški|Konradu]].
===Spor glede imenovanja milanskega škofa===
Vrstica 104:
Henrik se je junija 1084 kot zmagovalec vrnil v Nemčijo. Drugič je bil na vrhuncu uspeha. Večina škofov je maja 1085 na sinodi v [[Mainz]]u priznala protipapeža Klemena III.<ref>Henrik je povzdignil svojega dolgoletnega zaveznika češkega vojvodo Vratislava v češkega kralja.</ref> Henrik je optimistično razglasil »božji mir« za vso Nemčijo, čeprav je na Saškem še tlel upor pod vodstvom (leta 1081 izvoljenega) Rudolfovega naslednika, luksemburškega grofa Hermana Salmskega, ki pa ni imel znatne moči, saj ga je od močnih knezov podpiral le še Welf IV.
Henrik je za svojega naslednika imenoval prvega sina [[Konrad (III.) Nemški|Konrada]] in ga dal 30. maja 1087 v Aachnu kronati za nemškega kralja. S smrtjo protikralja Hermana (septembra 1088) je protikraljestvo ugasnilo<ref>Oton Northeimski, duša Henrikovih nasprotnikov v Nemčiji, je umrl že leta 1083.</ref>. Sasi so s kraljem sklenili mir, niso pa priznali za papeža [[Protipapež Klemen III.|Klemena III.]]
===Spor s papežem Urbanom II. (1087–1099)===
Vrstica 112:
====Z vojsko ponovno v Italiji. Izdajstvo sina Konrada (1090–1097)====
[[Papež Urban II.]] je bil izkušen diplomat in poznavalec nemških razmer. Že leta 1089 je z nenavadno poroko med bogato toskansko dedinjo, triinštiridesetletno [[Matilda Toskanska|Matildo]], in sedemnajstletnim Welfovim sinom, [[Rodbina Welf#Poreklo|Welfom V.]], povezal italijansko in južnonemško središče upora prot cesarju. Marca 1090 je Henrik ponovno z vojsko prekoračil Alpe, da bi premagal Matildino vojsko. Matilda se je umaknila v [[Apenini|Apenine]]. Henrik je zavzel Rim, pregnal papeža Urbana II. in postavil svojega protipapeža Klemena III. Ni pa mogel sovražnika uničiti. Njegovi nasprotniki so bili vse številnejši, tako v Italiji kot v Nemčiji. Hud udarec mu je prizadejal pred kratkim v kralja povzdignjeni sin [[Konrad (III.) Nemški|Konrad]], ki se je spomladi 1093 pridružil očetovim nasprotnikom.<ref> Proti Henriku je nastopila tudi njegova druga žena Adelajda (oz. Evpraksija), ki ga je, (kot se je kasneje pokazalo po krivem) obdolžila moralne sprevrženosti.</ref>
Konradovo izdajstvo je Henriku onemogočilo povratek v Nemčijo, pa tudi Welf mu je zaprl alpske prelaze. Brezdelen se je zadrževal v dolini [[Adiža|Adiže]], v [[Verona|Veroni]] in [[Padova|Padovi]]. Med tem je papež Urban II. (1093) dokončno izgnal protipapeža iz Rima in pozval h [[Prva križarska vojna|križarski vojni]] ter se s tem, namesto cesarja, postavil na čelo boja proti muslimanskim »nevernikom«, kar mu je v zahodno-krščanskem svetu izredno dvignilo ugled.
Vrstica 147:
*[[Agneza Waiblinška|Agneza]] (1072/1073–1143) ∞ 1) [[Friderik I. Švabski]], praoče dinastije [[Staufovci|Štaufovcev]]; 2) [[Vojvodina Avstrija#Uvod (mejna grofija)|avstrijski mejni grof]] [[Leopold III. Babenberški|Leopold III.]]
*Matilda
*[[Konrad (III.) Nemški|Konrad]] (1074–1101), nemški in italijanski kralj
*[[Henrik V. Nemški|Henrik V.]] (1081/86–1125), cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški in italijanski kralj.
| |||