Portugalski imperij: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Radek (pogovor | prispevki)
m Redakcija 5279155 uporabnika Shabicht (pogovor) razveljavljena
Oznaka: razveljavitev
Radek (pogovor | prispevki)
Vrstica 25:
 
[[Slika:Map of Portuguese Carreira da India.gif|250px|right|thumb|Portugalska ''Indijska linija'' v 16. stoletju (rjavo pot proti Indiji, zeleno v obratni smeri)]]
Prvi in najpomembnejši pobudnik pomorskih raziskav in osvajanj je bil princ [[Henrik Pomorščak]], ki je pridobil očeta za zavzetje Ceute, katerega je potem sam tudi uspešno vodil. Bil je vnet zagovornik [[tehnologija|tehnološkega]] napredka ter mecen [[kartografija|kartografov]] in [[orožje|orožarjev]]. Posebno se je zavzemal za raziskovanje Atlantskega oceana in po njegovem ukazu je kapitan Gil Eannès leta 1434 (ali 1435) prvi prekoračil [[rt [[Bojador]] na severu današnje [[Zahodna Sahara|Zahodne Sahare]], ki je za Evropejce pomenil skrajno dosegljivo točko. Po legendi naj bi namreč onkraj tega rta morske pošasti uničile vsako ladjo. Verjetno je vraža izhajala iz dejstva, da se pred rtom morsko dno spušča izredno počasi še daleč v morje, baje doseže po 25 kilometrih le 2 metra globine: izredna plitvina, in ne pošasti, je bila gotovo usodna mnogim plovilom. Eannèsova odprava se šteje za začetek tako imenovane ''dobe odkritij'', saj je odprla pot okoli Afrike v Indijski ocean (tako imenovana ''indijska linija''), pozneje pa tudi naprej v Pacifik in Amerike. Že po desetih letih so Portugalci imeli organizirane trgovske postojanke na obalah [[Senegal]]a, [[Gvineja|Gvineje]], [[Zelenortski otoki|Zelenortskih otokov]] in [[Sierra Leone|Sierre Leone]], odkoder so izvažali predvsem [[luksuz]]no blago, to je [[zlato]], [[začimba|začimbe]] in sužnje, v zameno za [[strelno orožje]] in drugo tehnologijo. <ref> Newitt, M.D.D.: ''A History of Portuguese Overseas Expansion, 1400–1668'', Routledge 2005, ISBN 0-415-23979-6</ref>
 
Portugalska raziskavanja niso bila samo politično-ekonomskega pomena. Veliko odprav je imelo [[znanost|znanstvene]] cilje, predvsem v okviru [[oceanografija|oceanografije]] in [[meteorologija|meteorologije]]. Te odprave normalno niso bile vojaško opremljene in so zato izjemoma tudi podlegle nestrpnosti domačinov, recimo leta 1535 na [[Bissau]]skih otokih pred delto reke Geba. V večini slučajev pa je znanstveni odpravi sledila oborožena skupina, ki si je brez večjih težav prilastila vse otočje; tako so prešli v portugalsko last otoki [[Bioko]] (32 km od [[kamerun]]ške obale), [[Corisco]] ter [[Veliki Elobey|Veliki]] in [[Mali Elobey]] (pred izlivom reke [[Muni]] na meji [[Gabon]]/[[Ekvatorialna Gvineja]]), otočje [[Trinidade in Martin Vaz]] (1200 km od brazilske obale), [[otočje Svetih Petra in Pavla]] (950 km od brazilske obale), [[otočje Fernando de Noronha]] (350 km od brazilske obale), [[Falklandski otoki]] (480 km od [[Argentina|argentinske]] obale), otok [[Ascension]] (1600 km od Afrike in 2250 km od brazilske obale), otok [[Svet Helena (otok)|Sveta Helena]] in otočje [[Tristan da Cunha]] (2800 km od Afrike in 3360 od južne Amerike). Lokacije teh otokov dajo razumeti, da so portugalski raziskovalci dejansko prepluli ves Atlantik in da so se bolj ali manj upravičeno smatrali za njegove lastnike. <ref>Davies, K. G.: ''The North Atlantic World in the Seventeenth Century'', University of Minnesota Press 1974, ISBN 0-8166-0713-3</ref>