Prokopij iz Cezareje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp infopolje, wd
Brez povzetka urejanja
Vrstica 28:
== Delo ==
[[slika:Meister von San Vitale in Ravenna.jpg|thumb|right|200px|right|Cesar Justinijan I.]]
 
Prokopijeva dela danes velja za primarni vir informacij o vladavini cesarja [[Justinijan I.|Justinijana]]. Proslavil se je kot avtor osmih knjig o Justinijanovih vojnah z naslovom ''Justinijanove vojne'' in panegirika o graditeljstvu v Justinijanovi dobi z naslovom ''Justinijanove zgradbe''. Njegovo morebiti najslavnejše delo je ''Tajna zgodovina'', ki domnevno poroča o škandalih, ki jih Prokopij ni smel vključiti v svoje uradne zgodovinske knjige.
 
Za zgodovinarje glavno Prokopijevo delo nosi naslov Justinijanove vojne (''De Bello''), razdeljeno na 8 knjig. Sprva je Prokopij najbrž nameraval zaključiti zgodovino perzijskih, vandalskih in gotskih vojn z letom 540, ko se je vrnil v Konstantinopel, vendar je potem podaljšal vse skupaj do 551, kjer se konča 7. knjiga. Kasneje je naknadno dodal še 8. knjigo, ki je časovno »potegnila« dogodke še do 553. Prvi dve knjigi (''De Bello Persico'') sta namenjeni perzijski vojni, 3. in 4. knjiga vandalski (''De Bello Vandalico''), zadnje štiri pa Justinijanovi ostrogotski kampanji (''De Bello Gothico''). Za starejšo zgodovino slovenskega prostora je ključna njegova omemba Slovanov, ki je – poleg Jordanesa v približno istem času – na splošno ena izmed prvih.
== Nadaljnje branje ==
 
Drugo pomembno delo, ki se ga je lotil Prokopij, se imenuje Justinijanove zgradbe (''De Aedificiis''), razdeljeno na 6 knjig. Ta se posveča zgradbam in na splošno velikim gradbenim projektom, ki se jih je lotil Justinijan (eden izmed teh je tudi utrditev donavske meje, s katero je skušal Justinijan ustaviti »barbarske« vdore v balkanske province). Prokopij v tem delu – za razliko od Tajne zgodovine – cesarja kontinuirano hvali, zato predstavlja nekakšen panegirik. Čas nastanka dela je v stroki predmet diskusij, se pa omejeno sprejema, da je moralo to biti nekje med 553 in 555.
 
Tretje in zadnje njegovo delo se imenuje Tajna zgodovina (''Anecdota''), ki jo je Prokopij, kot nam v uvodu pove kar sam, napisal z namenom, da bi dopolnjevala njegove Justinijanove vojne. V njej pisec prikaže subjektivni pečat in na večih mestih celo obsoja Justinijana, njegovo ženo Teodoro, Belizarja in situacijo v Konstantinoplu (ter cesarstvu) nasploh. Tajna zgodovina sicer ni bila nikoli objavljena, vendar je bila v prestolnici (kasneje) poznana, saj jo v 10. stoletju omenja Suda. Delo najverjetneje vsebuje tudi številne kasnejše dopolnitve ter interpolacije.
 
== Nadaljnje branje ==
* Börm, Henning: ''Prokop und die Perser''. Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 2007.
* Brodka, Dariusz: ''Die Geschichtsphilosophie in der spätantiken Historiographie. Studien zu Prokopios von Kaisareia, Agathias von Myrina und Theophylaktos Simokattes''. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2004.
Vrstica 47 ⟶ 51:
 
== Seznam izbranih del ==
 
* ''Procopii Caesariensis opera omnia''. Ur. J. Haury; popravljena izdaja G. Wirth. 3 knjige. Leipzig: [[Teubner]], 1976-64. Greek text.
* ''Procopius''. Ur. H. B. Dewing. 7 knjig. Loeb Classical Library. Cambridge, Mass.: Harvard University Press and London, Hutchinson, 1914-40. Grško besedilo in angleški prevod.