Ivo Urbančič: razlika med redakcijama

dodanih 6.152 zlogov ,  pred 1 letom
m
 
V zgodnjih 1980-ih je bil med ustanovitelji alternativne ''[[Nova revija|Nove revije]]''. Leta 1987 je bil soavtor [[Nova revija 57|Prispevkov za slovenski nacionalni program]]. Leta 1989 je bil med ustanovitelji [[Slovenska demokratična zveza|Slovenske demokratične zveze]] (SDZ), ene prvih demokratičnih političnih strank, ki je nasprotovala [[komunizem|komunističnemu]] režimu v Sloveniji. Čeprav po [[slovenska pomlad|slovenski pomladi]] ni sodeloval v aktivni politiki, je podpiral [[Slovenska demokratska stranka|Slovensko demokratsko stranko]] (SDS) in njenega predsednika [[Janez Janša|Janeza Janšo]]. Leta 2004 je bil soustanovitelj in prvopodpisnik liberalno-konservativne civilnodružbene organizacije [[Zbor za republiko|Zbora za republiko]] (ZR).
 
== Delo ==
Urbančič je svoje filozofsko obdobje posvečal predvsem problemom in poglobljeno raziskoval možnosti mišljenja dandanes. Slednje je reševal na podlagi fenomenologije v širšem smislu. Izhajal je predvsem iz tako imenovane dovršitve evropske filozofije [[Karl Marx|Marxa]], [[Nietzsche]]ja in [[Wilhelm Dilthey|Diltheyja]]. Občasno je posegal tudi na področje [[hermenevtika|hermenevtike]], ki pa mu je omogočala možnost hermenevtičnega raziskovanja filozofskih misli. Izsledke, ki jih je pridobival, pa je uporabljal tudi pri raziskovanju starejše in mlade filozofske tvornosti na Slovenskem. Njegove knjige so najboljši prikaz njegovega posebnega vidika s katerim je obravnaval nekatera filozofska vprašanja sodobnega in preteklega marksizma. Predvsem je to razvidno iz knjige ''Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sholastiko in neosholastiko'', 1971.
 
=== Dvojni kriterij delovanja ===
Po tradiciji se je odločil za dvojni kriterij in obravnaval po eni strani domače ter tuje filozofe, ki so delovali na Slovenskem, po drugi pa je posebno pozornost posvečal starejšim, kot so: [[Franc Ksaver Gmeiner]], [[Franc Samuel Karpe]], [[Jožef Kalasanc Likavec]], [[Jožef Peter Alkantara Mislej]] ter [[Janko Pajk]], le mimogrede pa se je dotaknil nekaterih nadaljevalcev slovenske [[neosholastika|neosholastike]] oziroma [[neotomizem|neotomizma]].
 
Knjiga ''Moderni slovenski materialisti'' (1975) obravnava naše starejše filozofe. ''Leninova » filozofija« ali o imperializmu'' (Maribor, 1971) je poskus fenomenološke eksistencialne analize. Z njim je Urbančič hotel odgovoriti na vprašanje, ali je [[Lenin]]ova filozofija dejansko filozofija ali pa zgolj ideologija. Ob podrobni analizi posameznih misli iz Leninovih glavnih filozofskih del je Urbančič raziskoval predvsem pomenski horizont (sam tako imenuje), ne pa sovisnost Leninove misli (v njej je namreč odkril bistvene, a prikrite filozofske dimenzije). ''Temelji metode moči'' (Beograd, 1976) je opis in analiza Diltheyeve hermenevtike in njegove filozofije. V strokovnem tisku je objavljenih mnogo razprav in študij, med drugim o filozofiji [[France Veber|Franceta Vebra]], ki sodi v središče Urbančičevega raziskovanja. Drugi članki, ki se pojavljajo so še: ''Morala je nemorala''; ''Radikalizacija in konec evropske morale''; ''Heretični jezuit [[Pierre Teilhard de Chardin]]''; ''O slovenstvu in filozofiji''; ''Sistematični osnutek hermenevtike''; ''Metafizika uživanja''. Natisnjena pa so tudi nekatera njegova predavanja s korčulanske poletne šole 1967: ''Problematičnost radničkog pokreta i revolucionarnog mijenjanja svijeta danas''<ref>slo. Problematičnost delavskega gibanja in revolucionarnega menjavanja sveta danes</ref> ter na mednarodnem srečanju Mednarodnega univerzitetnega centra za podiplomski študij v Dubrovniku 1976: Marx's Kritik der Moral als ein Weg zum Problem seiner Philosophie im Ganzen<ref>slo. Marxova kritika morale</ref>. Precej se je posvečal [[Martin Heidegger|Heideggru]] kot njegov prevajalec in pripomogel pri: ''Izbrane razprave'', 1967, predvsem s prevodom ''Kartezijanske meditacije'', 1975 (z uvodom).
 
Ivan Urbančič je torej napisal veliko člankov in knjig, izmed katerih so glavna dela našteta spodaj. Leta 2014 je izšlo še njegovo delo ''Razmišljanja v preddverju filozofije''. Bil je eden od protagonistov v televizijskem filmu o filozofiji ''Govoreče glave'' v režiji Dušana Moravca. Urbančič je poučeval tudi slovensko filozofsko izročilo, med drugim je analiziral delo Franceta Vebra. V 1980-ih je bil urednik pri [[Slovenska matica|Slovenski matici]], kjer je vodil prevod in prvo izdajo več zahodnih mislecev v slovenščino. S spremnimi besedami je pospremil številne slovenske prevode filozofije Friedricha Nietzscheja in pomagal izdati njegovo celotno delo. Leta 1987 je bil soavtor ''Prispevkov za slovenski nacionalni program''.
 
=== Intelektualno polje ===
Z revijama Perspektive in Problemi pa knjižno zbirko Znamenja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je odprlo intelektualno in ustvarjalno polje, ki je obetalo neko prostost duha. Urbančič je z [[Dušan Pirjevec|Dušanom Pirjevcem]], [[Tine Hribar|Tinetom]] in [[Spomenka Hribar|Spomenko Hribar]], [[Niko Grafenauer|Nikom Grafenauerjem]], [[Taras Kermauner|Tarasom Kermaunerjem]] in drugimi začrtal ključni vidik drugačne, tako imenovane potradicijske izkušnje slovenstva v dobi krize smisla humanosti, ki je dosegla svoj potrditveni trenutek z ustanovitvijo Nove revije leta 1982.
 
=== Politična dejavnost ===
Z ustanovitvijo Nove revije se je element Urbančičevega filozofskega mišljenja opazno preobrazil v moment politične dejavnosti. Je soavtor prispevkov za slovenski nacionalni program. Med letoma 1982 in 1990 je bil dejaven v gibanju za demokratizacijo Slovenije. Tako je bil leta 1989 med soustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ). Leta 2004 je bil tudi med ustanovitelji gibanja Zbor za republiko.
 
=== Bitnozgodovinske misli ===
Ko je leta 1990 postal prvi predsednik [[Fenomenološko društvo|Fenomenološkega društva]] v Ljubljani, je tudi mlajša filozofska generacija naposled imela priložnost spoznati njegovo fenomenološko doslednost pri speljevanju misli in hermenevtično pripravljenost za razgovor, zavoljo katere je bil visoko spoštovan tudi v mednarodnem filozofskem okrožju. V tem času je začel tudi zaključno gradnjo svoje bitnozgodovinske misli, ki nam je prepuščena v nadaljnji premislek v nizu knjižnih objav: ''Zaratustrovo izročilo I in II'' (1994, 1996), ''Moč in oblast'' (2000), ''Nevarnost biti'' (2004), ''Zgodovina nihilizma'' (2011) in ''O krizi'' (2012).
 
=== O medijih in informacijah ===
19. maja 2009 je sodeloval pri okrogli mizi v Cankarjevem domu (Kosovelova dvorana), pri kateri so sodelovali še [[Gorazd Kocijančič]], [[Rado Riha]] in [[Marko Uršič]]. Ivan Urbančič je imel razpravo o medijih in informacijah. Govori o tem, da je informacija ukaz nekemu sistemu za odziv. Četudi je informacija lažna, a izzove odziv, je učinkovita. Mediji pa so prenos informacij in pravzaprav manipulirajo z ljudmi.
 
== Izbrana dela - monografije ==