|
== Življenjepis ==
Šolal se je na [[Queen Mary College]] v [[London|Londonu]] in ima magisterij iz [[Umetnost|umetnosti]] na Univerzi v [[Manchester|Manchestru]] ter na [[Univerza v Oxfordu|Univerzi Oxfordu]]. Svojo učiteljsko kariero je začel leta 1951 na Univerzi v Manchestru. Poučeval je na [[Univerza Leeds|Univerzi v Leedsu]], Univerzi v Essexu in Univerzi v Oxfordu v Veliki Britaniji, nato pa se je okoli leta 1969 preselil v [[Združene države Amerike|ZDA]]. Je nekakšen »intelektualni [[nomadi|nomad]]«, ki je predaval na številnih univerzah, mdr. Bilna je:[[Vanderbilt univerza|Univerzi Vanderbilt]] in [[Univerza Notre Dame|Univerzi Notre Dame, Indiana]].
== Filozofija ==
* Profesor zgodovine idej, [[Brandeis University]] (1969 ali 1970),
{{delna škrbina}}
* Dekan Visoke šole za umetnost in profesor filozofije, Univerza v Bostonu (1972),
* Henry Luce Profesor, [[Wellesley College]] (1980),
* W. Alton Jones Profesor, [[Vanderbilt University]] (1982),
* Profesor filozofije na Univerzi Notre Dame (1985),
* Profesor filozofije, Univerzi Vanderbilt (1985),
* Gostujoči predavatelj, Center za humanistiko Whitney, [[Univerza Yale]] (1988),
* McMahon-Hank profesor filozofije, [[Notre-Dame-en-Saint-Melaine, Rennes|Notre Dame]] (1989), in
* Umetnosti in znanosti profesor filozofije, Univerza Duke (1995-1997).
== Filozofski pristop ==
MacIntyrov pristop do moralne filozofije ima številna kompleksna prizadevanja. Poskušal je restavrirati [[Aristotel|Aristotelovo]] moralno filozofijo, in svoj poskus opisuje kot »nenavadno moderno razumevanje« naloge.
To se največ ukvarja s Maclntyrovom pristopom k moralnim sporom. Za razliko od nekaterih analitičnih filozofov, ki poskušajo ustvariti moralno soglasje na podlagi ideala racionalnosti, MacIntyre predstavlja zgodovinsko naracijo o razvoju etike in osvetliti sodoben problem "neprimerljivih" moralnih predstav (pojme, katerih vrednost ni mogoče zmanjšati s skupnim ukrepom).
Ena od glavnih točk je MacIntyre opisal v svojem najbolj znanem delu, After Virtue, je, da je po neuspelem poskusu z različnimi razsvetljenskimi misleci, da ustvarijo končna univerzalna pravila moralne racionalnosti privedla do zavrnitve moralne racionalnosti skupaj s poznejšimi misleci, kot so [[Charles Stevenson]], [[Jean-Paul Sartre]] in [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Friedrich Nietzsche]].
{{v delu}}
Nasprotno pa se MacIntyre ukvarja z vztrajanjem različne oblike moralne racionalnosti in argumentacije, ki se zavzemajo niti za končno pravno moč niti za neustavljivo varnost. Vendar ne samo dno relativističnega ali emocijskega zanikanja katerekoli moralne racionalnosti. To počne z vrnitvijo na tradicijo aristotelske etike s teleološkimi trditvami zaradi dobrih in moralnih oseb, ki so bili prvotno zavrnjeni s strani [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] in je dosegla popolnejšo artikulacijo v srednjeveških spisih [[Tomaž Akvinski|Tomaža Akvinskega]]. Zanj je aristotelovsko-tomistična tradicija "najboljše teorije doslej" kar zadeva moralo, kako so stvari in kako bi morali ukrepati.
Na splošno, v skladu s MacIntyrejem, je v primeru, da moralni spori vedno potekajo znotraj in med rivalskimi tradicijami misli, zaradi katerih zatekanje k idejami, predpostavk, vrste argumentov in skupnih dogovorov in pristopov, ki so podedovane iz preteklosti . Tako kljub temu, da ni dokončna pot za eno tradicijo moralne filozofije, čeprav to pomeni premagati in izključiti možnosti še enega, pa lahko nasprotna stališča poklicati drug drugega pod vprašajnji z različnimi sredstvi, vključno z vprašanji notranje skladnosti, domiselno rekonstrukcijo dilem, epistemološke krize, in rodovitnost.
== Velika dela ==
=== After Virtue (1981) ===
Njegovo najbolj brano delo je najverjetneje After Virtue. Na splošno je naloga Po Virtue da računa tako za disfunkcionalne kakovost moralnega diskurza v sodobni družbi in sanirati, kar MacIntyre meni, pozabljenost alternativa v teleološki racionalnosti aristotelske vrlina etike. MacIntyre misel je revolucionarna, saj artikulira politiko samoobrambe za lokalne skupnosti, ki si prizadevajo, da bi zaščitili svoje prakse in ohranjajo svoj način življenja iz koroziji [[Kapitalizem|kapitalističnega]] gospodarstva.
=== Whose Justice? Which Rationality? (1988) ===
Njegovo drugo največje delo se od Maclntyreja Whose Justice? Which Rationality? ukvarja s tem, da, ne samo daje primere bralcu dejanskih konkurenčnih tradicij na različne načine, vendar jih lahko razdelimo narazen, vključiti, ali poraziti drug drugega, ampak tudi z utemeljitvijo, kako praktična je racionalnost in pojmovanje pravičnosti pomagajo tem tradicijam. MacIntyre trdi, da so kljub nesorazmernim, različni načini, na katere bi lahko tuje tradicije sodelovale med seboj racionalno - najbolj zlasti po obliki imanentne kritike, ki omogoča uporabo sočutne domišljije potem pa dati konkurenčno tradicijo v "epistemološke krize", ampak tudi, da bi lahko za reševanje skupne ali podobne probleme in dileme, od znotraj lastne tradicije, ki ostanejo netopne od tekmeca pristopa.
== Bibliografija ==
|
