Preganjanje kristjanov v rimskem cesarstvu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 55:
V sklepu Galerijevega edikta so cesarji prosili kristjane, naj molijo za dobro države in cesarje k svojemu Bogu, kar jih je pravno izenačilo s poganskimi žrtvovanji, poudarila legalizacijo krščanstva in mu priznala državotvorno vlogo. Razen Galerijevega se nam drugi prokrščanski zakoni niso ohranili v celoti, temveč le v zapisih v historiografskih tekstih, kar preučevanje verske tolerance v tem obdobju oteži. Preganjanje kristjanov je bilo v veliki meri odvisno od politike posameznih cesarjev in od politične situacije. Razen Galerija je bil eden hujših preganjalcev Dioklecijan, prenehanje preganjanja pa se je zgodilo bolj iz političnih kot iz verskih razlogov.
[[Milanski edikt]] 313, ki je kristjanom v rimskem cesarstvu zagotovil popolno enakopravnost s pripadniki drugih veroizpovedi, ki sta ga izdala cesarja Konstantin in Licinij, pomeni pravni preobrat svetovnih razsežnosti, ker je bila rimska država organizirana po principu božje države. Krščanstvo je tako zgolj v nekaj letih postalo iz preganjane vere najprej dovoljena, potem pa še enakopravna vera.<ref>Bratož, Rajko. ''Odnos rimskega cesarstva do krščanstva od Galijenovega edikta (260) do Galerijevega edikta (311)''. Razprave SAZU, Varia 28, Ljubljana, 2014.</ref>
== Viri in opombe ==
| |||