Preganjanje kristjanov v rimskem cesarstvu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 35:
Cesar [[Galijen]] (253-268) je po padcu cesarja Valerijana v perzijsko ujetništvo izdal tri edikte (tako Evzebij), s katerimi je ustavil preganjanje kristjanov, odredil, da se jim vrne premoženje in ukazal vrnitev pokopališč. Galijen je to odločitev sprejel v precej težkih okoliščinah, saj je prej tudi sam sodno preganjal kristjane in ni čisto jasno, kaj je zahteval za izdajo takih ediktov.
Verjetna razlaga je ta, da je cesar
Cesar [[Avrelijan]], ki je načrtoval preganjanje kristjanov, ga ni izvedel, ker je bil prej ubit. Avrelijanu je sledil cesar Proba (276-281), o katerem je malo zanesljivih podatkov, kar jih je, poročajo o več mučeništvih, vendar so poročila zelo nezanesljiva.
V času naslednjega cesarja [[Numerijan|Numerijana]] imamo spet poročila o več mučeništvih, ki so jih nekateri pisci zaradi podobnosti imen in usode (perzijsko ujetništvo) zamenjali z Valerijanom. Numerijan naj bi imel brata Karina, ki je bil krščanstvu bolj naklonjen, bil je nameščen na Vzhodu in naj bi po smrti maščeval svojega brata, vendar je zanesljivih informacij bolj malo. Gre za to, da sta bila tako Numerijan kot Dioklecijan pri poganskih piscih zelo čislana, Karin pa ne, obratno je bilo pri krščanskih piscih, le da je bolj v ospredju preganjanje Dioklecijana in Maksimina, Numerijan je zanemarjen. Karin je kot začetnik krščanske dinastije, iz katere so izšli vsaj trije bolj svetniki, omenjen v več hagiografijah, ki so nastale kasneje, v 6. in 7. stoletju. To obdobje so bolj zanesljivo opisali krščanski pisci, med njimi škof in mučenec [[Viktorin Ptujski|Viktorin iz Petovie]], od katerega se nam je ohranil komentar h knjigi Razodetja (Apokalipse), kjer na več mestih referira na mučenja in preganjanja kristjanov v času od cesarja Decija, Viktorin pa naj bi umrl v času cesarja Dioklecijana. Ohranjena je tudi pridiga k ''Mt 25,1-13'' o dobrih in slabih kristjanih, kjer naročajo, naj kristjani oprostijo svojim preganjalcem, obiskujejo ječe, pomagajo ljudem na prisilnem delu in drugih nesrečnih situacijah, v katerih so se znašli kristjani. Seznam teh nesreč ne omenja usmrtitev, omenja pa najtežje kazni (prisilno delo v rudnikih npr.), iz česar bi mogli sklepati, da se je država izogibala usmrtitvam zaradi mučeništev in prikazuje za kristjane negotove čase.<ref>Bratož, Rajko. ''Odnos rimskega cesarstva do krščanstva od
=== Dioklecijanovo preganjanje ===
Vrstica 51:
Njegova ozemeljska soseda, Licinij in Konstantin sta prakticirala nepreganjanje kristjanov oziroma celo kristjanom naklonjeno politiko, zato vojaški obračuni med njimi niso imeli nobene pretirane verske konotacije, kot so o tem poročali kakšni krščanski pisci, ki so Konstantina kovali v zvezde. Maksencija so zaradi poročil, ki jih o njegovem vladanju pišeta Evzebij in Laktancij in domnev, da je na kovancih iz njegovega obdobja in ozemlja upodobljen križ, imeli za opredeljenega za krščanstvo, čeprav je bilo to precej malo verjetno in gre na kovancih boljk verjetno le za upodobitev rimske X (10), čeprav ni jasno, zakaj je bila oblika tega znaka na kovancih taka kot je bila in je ne najdemo drugje. Galerij je 311 izdal tolerančni edikt, ki se je ohranil v celoti. Preganjanje kristjanov, čeprav mu je bil Galerij za Dioklecijanom zelo naklonjen, je slednjič opustil, ker je uvidel, da ni več smiselno. Podpisali in izdali so ga vsi člani tetrarhije (Galerij, Licinij, Daja, Konstantin) in še Dioklecijan. Ta edikt se je ohranil pri Laktanciju, pri Evzebiju v grščini s preambulo in pri Rufinu, ki je prevedel od Evzebija.
Zakon je uvedel versko svobodo in pravico do obnove svetišč. Sicer omenja tudi to, da so cesarji kristjane imeli za nelojalne državi, uporne in da na ljudstvo širijo ideje, ki so nasprotne navadam prednikov, da zavračajo stare zakone in javni red. Prav teza o širjenju idej na druge lahko potrdi tezo, da država krščanstva ne bi preganjala, če bi bilo omejeno na etnično skupino (judovstvo itd), oziroma če bi bilo v majhni, državi obvladljivi skupini. S temi izrazi sta predvsem Galerij in Dioklecijan nakazovala na stare edikte o preganjanju kristjanov in s tem ediktom poskusila to preganjanje, ki se je redno končevalo z mučnimi zasliševanji in tudi usmrtitvami. Ta moralna obsodba je v novem ediktu poskušala upravičiti prejšnja preganjanja. Pomenljivo je tudi, da jo je s tako vsebino podpisal tudi Konstantin, tedaj kristjanom najbolj naklonjen vladar. V osrednjem delu cesarji priznajo neuspeh preganjanja, ker kristjani državnih bogov in cesarja niso hoteli častiti, svojega Boga pa zaradi razrušenih cerkva, požganih cerkvenih knjig in pregnanih duhovnikov niso mogli častiti, kar je za poznoantične norme abnormalno. S tem so poskusili precej površno prikriti zelo očiten neuspeh preganjanj. Ker je ta skupina zaradi državne represije ostala brez religioznega življenja, so se cesarji sklicevali na višje vladarske ideale, kot so prizanesljivost in pomilostitev, zato so kristjane pravno legalizirali in jim dovolili ureditev prostorov za versko prakticiranje. Ne omenja vračila prejšnjih cerkvenih poslopij. Tako jim je ta edikt glede na dikcijo dal manj kot
V sklepu Galerijevega edikta so cesarji prosili kristjane, naj molijo za dobro države in cesarje k svojemu Bogu, kar jih je pravno izenačilo s poganskimi žrtvovanji, poudarila legalizacijo krščanstva in mu priznala državotvorno vlogo. Razen Galerijevega se nam drugi prokrščanski zakoni niso ohranili v celoti, temveč le v zapisih v historiografskih tekstih, kar preučevanje verske tolerance v tem obdobju oteži. Preganjanje kristjanov je bilo v veliki meri odvisno od politike posameznih cesarjev in od politične situacije. Razen Galerija je bil eden hujših preganjalcev Dioklecijan, prenehanje preganjanja pa se je zgodilo bolj iz političnih kot iz verskih razlogov.
| |||